Težave v deželi knjige

Jezikovna ovira je bila nepremagljiva, zato nisem natančno preverjal, a mislim si, da iranski mediji najbrž niso namenili veliko pozornosti silnemu dogodku v Butalah, ko je zagorel tako imenovani Kip svobode, skulptura, nevarno spominjajoča na najbolj znanega slovenskega zeta. Pomislil sem, da bi taka novica glede na sedanje razmere verjetno zmogla prav navdušiti iranske odjemalce medijskih vsebin, izpolnila bi se tudi obljuba moravškega župana, ki je novinarjem elegantno, brez senčice dvoma navrgel, da so s kipom, ki so ga dali preseliti s Sel pri Kamniku v Moravče, želeli pridobiti večjo prepoznavnost.

Veličastno čudaški kip v Moravčah, s katerim je njegov avtor hotel opozoriti na dejstvo, da Združene države vodi človek, ki mu pravzaprav ni mar za priseljence, ni dolgo trajal, že takoj po prihodu so se našli vandali in ga zanimivo porisali, dodali so mu Hitlerjeve brčice in tako razširili interpretacijsko polje umetnine.

Kip je kajpak močno spominjal na voditelja, ki je po pokončanju poveljnika elitnih enot iranske revolucionarne garde v lamentaciji o morebitnih povračilnih ukrepih, ki bi sledili iranskim, omenil, da so med izbranimi cilji tudi kulturni spomeniki, kar me je spomnilo na to, da so Američani že v Iraku pokazali, da širjenje demokracije z baklo v roki, torej z ognjem in mečem, kaj rado uniči ali pa v kradljive roke spravi ta ali oni artefakt kulturne dediščine neprecenljive vrednosti, četudi ga hrani nacionalni muzej. Mimogrede, sedanji ameriški predsednik ni nadaljeval tradicije svojega predhodnika, ki leto za letom objavlja seznam knjig, ki so ga v letu dni najbolj navdušile.

Drugo, na kar me je spomnilo moravško pogorišče, pa je bil spomin na tisto, na kar novinarji enkrat na leto spomnimo svoje bralce: ihtavi ogenj protireformacije je na grmadah najverjetneje ob prangerju pred ljubljansko mestno hišo pred štiristo in več leti po ukazu devetega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena jemal prepovedane nemške in latinske protestantske knjige, poleg teh pa tudi prve slovenske protestantske knjige. Slovenci znamo z ognjem, tako ali drugače.

S knjigami, za katere radi ponavljamo, da so nas omogočile in ohranile, imamo drugačne zagate. Resda smo v novo leto vkorakali z imenitno, lepo znižano obdavčitvijo knjig in e-knjig, oboje so pristale na lepih petih odstotkih davka na dodano vrednost, vendar tudi z dediščino, s katero se ni mogoče ravno pohvaliti.

Natančno deset let je tega, kar je takratna slovenska ministrica za kulturo lahko nastopila s suvereno izjavo, ki bi ji jo zavidal marsikateri drugi minister za kulturo. Povedala je tole: »Slovenija je po številu izdanih naslovov na prebivalca prva v svetu, poleg tega je odprta v svet, na leto prevede petkrat toliko 'tujih' naslovov, kot jih prevedejo v ZDA.« Nič več tako.

Deset let pozneje poznavalec slovenskega založništva Samo Rugelj v svoji zadnji knjigi, ki jo je pomenljivo naslovil z eno rezko besedo, krčenje (pesimistom Krčenje toplo priporočam v branje), že na platnicah navaja najbolj nespregledljivo dejstvo, namreč s podatki podkrepljeno ugotovitev, da se je v desetletju obseg slovenskega knjižnega založništva zmanjšal na polovico, pozitivni gospodarski kazalniki v zadnjih letih pa so se knjigi in knjižnemu pogonu očitno gladko izognili. Ta neveseli podatek me je spomnil na trpko in prostodušno mnenje enega od ustanoviteljev ruskega centra Pen in podpredsednika mednarodne pisateljske organizacije, ki se je pred leti pridušal: »Govorijo le o trgu, trgu, trgu. Ni mogoče reči drugače, ohranili smo najslabše od socializma in vzeli najslabše od kapitalizma.« Kako in koliko je ta ugotovitev veljavna za sedanje podalpske razmere na knjižnem trgu, je seveda stvar interpretacije.

Dejstev, ki jih je nedavno prinesla zadnja nacionalna raziskava o bralni kulturi Knjiga in bralci VI., pa ni mogoče spregledati, na skoraj vseh ravneh se najboljši človekovi prijateljici piše vse slabše, beremo in kupujemo vse manj knjig, število tistih, ki v enem letu ne kupijo niti ene, se je v petih letih zvišalo na 53 odstotkov, odstotek tistih, ki so v enem letu prebrali najmanj eno knjigo, je najnižji v dosedanjih raziskavah, domače knjižnice se vztrajno krčijo, število intenzivnih kupcev knjig se še naprej zmanjšuje, se pa povečuje število občasnih kupcev in tistih, ki knjige nikakor niso pripravljeni kupiti, ampak – če iz takih ali drugačnih razlogov sploh začutijo potrebo po knjigi – gladko zavijejo v knjižnico in si branje izposodijo. O čem govorijo ti podatki? Da nam nista več mar vednost in domišljija, da ne damo nič na lepoto in modrost, kot govori katalonska tradicija podarjanja knjig in cvetja na dan sv. Jurija? Pa čeprav se včasih lahko zazdi, da knjigo malikujemo? Zakaj se nam izgublja užitek branja?