
Neomejen dostop | že od 14,99€
Na nedavnem festivalu Ment, ki je obsegal tako koncertni kot konferenčni del, je bilo v slednjem veliko predavanj in okroglih miz za opolnomočenje glasbenikov, med drugim tudi o tem, kako preživeti in uspeti v glasbenem poslu, ki se nenehno spreminja. Predstavniki neodvisnih založb so ob moderiranju Silvija Skoka iz ljubljanske založbe Glitterbeat Records spregovorili o razvoju novih izvajalcev, kajti to, da so izjemni glasbeniki, ni dovolj.
V nenehno razvijajoči se glasbeni industriji, v kateri je delo založb vse bolj raznoliko, se je spremenila tudi vloga oddelkov A&R (Artist and repertoire, Umetnik in repertoar). Ellie Rumbold iz nemške založbe Partisan Records, Paul Jones iz britanske založbe Rough Trade in Anika Mottershaw iz prav tako britanske založbe Bella Union so razložili, kako založbe iščejo nove glasbene talente na prenatrpanem trgu, z njimi podpišejo pogodbo, spodbujajo razvoj in rast izvajalcev ter kako se spreminjajo odnosi med založbami, izvajalci, menedžmenti in agenti. Strategije za razvoj in promocijo uveljavljajočih se izvajalcev so ob veliki konkurenci namreč vse bolj zahtevne. Prav tako je vse težje graditi dolgoročno glasbeno kariero v času, ko uspeh določajo nastopi v živo, spletno pretakanje in vse bolj množičen odnos z oboževalci.
Ellie Rumbold je glasbeno kariero začela pri 18 letih pri kultni založbi Mute Records v okviru programa vajeništva v britanski glasbeni industriji. Od tam je hitro napredovala v založniških oddelkih za trženje, produkcijo in odkrivanje talentov ter sodelovala pri kampanjah za albume mednarodno priznanih izvajalcev, kot so Goldfrapp, Erasure, New Order, Yann Tiersen in drugi. Leta 2017 je presedlala k založbi Partisan Records, kjer je prevzela vlogo produktne vodje in med drugim vodila kampanje v Združenem kraljestvu in Evropi za imena, kot so Idles, Fontaines D. C., PJ Harvey, Laura Marling in Ezra Collective. Pravi, da glasbe ne posluša nenehno in da z leti vse bolj ceni tišino. »Mislim, da je stvar, ki jo gotovo iščemo pri umetniku, ko hočemo podpisati [pogodbo], predvsem jasna vizija. To je zelo pomembno in imeti cilj. Založba je tam, da zagotovi infrastrukturo, ki umetnikom pomaga priti tja, kamor si želijo priti. Če recimo želi ta umetnik postati glavni nastopajoči na festivalu Glastonbury čez deset let. Tudi če se to morda zdi nedosegljiv cilj, je v redu, ker je to cilj, za katerega lahko vsi delamo. To je kot zvezda severnica, kot nekaj, za kar si vsi prizadevamo na poslovni strani,« je povedala Ellie Rumbold.
Za glasbenike je najpomembneje, da imajo jasno ustvarjalno vizijo. Nekateri umetniki pridejo do založbe s celovitim paketom. Natančno vedo, kako bo zvenelo njihovo umetniško delo, kakšna bo vizualna podoba te kampanje, kakšna je zgodba, ki jo želijo povedati, in potrebujejo le malo pomoči pri sestavljanju tega v celoto. »In potem so še drugačni umetniki, kjer je vizija prisotna, vendar je treba potegniti iz njih še malo več. Zato mislim, da so Idles res dober primer, saj ima Joe Talbot iz skupine zelo jasno vizijo. Ima grafične oblikovalce, s katerimi dela, kot da so v njegovi ekipi. Ko rečemo, da nekaj potrebujemo, nam to hitro pošljejo. Drugi umetniki, kot je Ezra Collective, s katerimi smo izdali dva albuma, so dober primer nasprotnega. Ko smo podpisali pogodbo z njimi, so imeli veliko vrzel. Vedeli so, da je njihova glasba dobra, pogrešali pa so vse drugo kreativno in vizualno. Vložili smo precej časa in denarja v iskanje kreativnega direktorja zanje. Očitno smo bili pri tem uspešni, saj je bil njihov tretji album Dance, No One's Watching zelo odmeven, zanj so prejeli nagrado mercury. Vlaganje v tako osnovne zadeve, kot je stilist, je lahko zelo pomembno. Ko so igrali na velikih festivalih, so bili na odru nenadoma videti čudovito,« je dodala Ellie Rumbold.
Anika Mottershaw je vodja oddelka A&R in projektov pri založbi Bella Union. Za založbo je začela delati pred 14 leti, po selitvi v London, ko je opustila študij in na londonskih koncertih spoznala ustanovitelja založbe Simona Raymondeja. Kmalu zatem je pri založbi postala asistentka, njena vloga se je sčasoma razširila tudi na dejavnosti A&R in trenutno vključuje projektno razvijanje karier kar polovice varovancev založbe. O iskanju glasbenih talentov je povedala, da večino zanimivih glasbenikov odkrije prek takšnih in drugačnih namigov. »Predvsem vse izhaja iz odnosov, ki jih imaš z umetniki. Najboljši način, da se pozanimaš o njihovi glasbi, je poklepetati z njimi in slišati, kaj jih zanima in kaj vpliva nanje, s kom igrajo in podobne stvari. Res so se vmes zgodile velike tehnološke spremembe. Tiktok me ne zanima in prav vsi, med njimi mnogi glasbeniki, s katerimi pogosto govorim, so siti instagrama in načina delovanja družbenih medijev. Prepričana sem, da se bo pojavilo še kaj drugega, toda stvar, ki bo vedno prisotna, so predvsem vaši odnosi, ki jih gradite z umetniki, mislim, da je to moje glavno vodilo.
Imam prefinjen okus, kar pomeni, da ti umetniki, če so mi všeč, verjetno nikoli ne bodo uspešni. Prilegajo se preveč različnim stvarem in potem je trženje take glasbe lahko zmedeno. Torej, sanjski glasbeniki, s katerimi bi podpisala podobo, morajo biti čudni in zanimivi, pa tudi všečni množični javnosti, in, seveda, da združijo svet v miru,« je nekoliko šaljivo zaključila Anika Mottershaw.
Prav tako je ne zanima brskanje po spotifyu, ker so tam ponavadi umetniki, ki so že podpisali pogodbo in imajo izdane albume. Veliko pa posluša NTS, radijsko postajo v Londonu, kjer se pozanima o novi glasbi.
Imeti dolgotrajno glasbeno kariero namesto zgolj trenutnega zanimanja javnosti ni preprosto. Konkurenca se v glasbenem poslu zaostruje, količina izdane in dosegljive glasbe se eksponentno veča. Kako izstopati in postati opazen je velik izziv za glasbenike, je poskušal pojasniti Paul Jones. Dela na oddelku A&R pri ikonični neodvisni založbi Rough Trade, za katero je podpisal pogodbe z izvajalci, kot so Black Midi, Jockstrap, Warpaint, Caroline in Dean Blunt. »Predvsem morajo glasbeniki biti zelo dobri. Imeti morajo dobro ime, močno vizijo, okoli sebe pravo ekipo, morajo biti zagnani, znati pisati dobre pesmi in imeti dobrega menedžerja. Slednje je verjetno še najtežje. Pri založb Rough Trade običajno izdamo od dva do štiri albume posameznih izvajalcev. Mi vztrajamo z našimi umetniki, za razliko od velikih založb, ki takoj opustijo veliko izvajalcev, če se takoj ne prodajajo dobro. Dejansko se trudimo, da bi umetniki imeli kariero.«
Vsi so se strinjali, da je treba vložiti veliko v lastno glasbeno kariero, ne le po umetniški plati, temveč tudi po organizacijski. Poleg vztrajnosti, ustvarjalne vizije in ciljev je v redu, če imajo tudi svojo ekipo, od ljudi, ki skrbijo za nastope v živo, booking agenta, menedžerja, piarovca, čim več nastopov, če je le mogoče, tudi na predstavitvenih festivalih, kot je bil nedavni Ment.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji