V manj kot treh letih delovanja je terminal LNG razprodal kapacitete do leta 2037

Podatek, da so vse kapacitete terminala LNG v Omišlju na Krku trenutno zakupljene do 1. oktobra 2037, je najboljši dokaz o dobičkonosnosti in upravičenosti projekta, katerega začetki segajo v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja, resen zagon pa je dobil jeseni leta 2017. Takrat je evropska komisija Hrvaški odobrila 104 milijone evrov nepovratnih sredstev za gradnjo terminala v Omišlju, kar je pokrilo malo več kot tretjino celotne investicije.

Hrvaška bi morda tudi sama zgradila terminal, vendar dejstvo, da se je o tem projektu razmišljalo skoraj tri desetletja brez konkretnih premikov, dokler ga EU ni prepoznala kot strateški projekt in zanj zagotovila finančno pomoč, navaja k drugačnim sklepom. Tako na primer niti pričakovana dobičkonosnost terminala, ki je že v prvem letu delovanja, to je leta 2021, začel poslovati z dobičkom, ni pritegnila domačega ali tujega zasebnega kapitala, da bi ga zgradili in dali na razpolago zainteresiranim zakupnikom, ampak je bilo treba čakati na pobudo javnega sektorja.

Res je, da je bil leta 2006 osnovan konzorcij Adria LNG za gradnjo kopenskega terminala na Krku, ki so ga sestavljali nemški E-ON, avstrijski OMV, francoski Total, slovenski Geoplin in češko-nemški RWE Transgas. Konzorcij je od ministrstva za gospodarstvo, Ine, HEP in Plinacra odkupil dokumentacijo o študiji rentabilnosti in tehničnih podatkih za projekt LNG iz leta 1995 ter naredil načrt, po katerem naj bi se gradnja terminala začela leta 2014. Od OMV, za katerega se je pokazalo, da ima glavno besedo v projektu Adria LNG, so prihajala sporočila, da ima Adria LNG pomembno vlogo v prihodnosti pri preskrbi s plinom v srednji in jugovzhodni Evropi. Načrt OMV in partnerjev je iz nepojasnjenih razlogov propadel, Adria LNG pa je bil leta 2017 razpuščen.

Pospešili so gradnjo terminala

Ko so OMV in partnerji še tehtali, ali želijo s terminalom nadaljevati ali zadevo opustiti, sta HEP in Plinacro leta 2010 ustanovila podjetje LNG Hrvatska in vložila zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za sprejemni terminal za utekočinjeni naravni plin (UNP) na Krku. Ta zahtevek se je nanašal na terminal UNP s priključnim plinovodom, skladišči in spremljevalno infrastrukturo, od česar so pozneje odstopili in prešli na različico terminala z ladjo FSRU.

Primorsko-goranska županija je na podlagi zahtevka HEP in Plinacra leta 2013 spremenila prostorski načrt in vanj uvrstila gradnjo kopenskega terminala. Dve leti pozneje je ministrstvo za gospodarstvo izdalo zahtevano lokacijsko dovoljenje, kar je bil znak, da s terminalom nazadnje mislijo resno. Takrat je bila v igri še izvedba kopenskega terminala, govorilo se je o ocenjeni vrednosti investicije na Krku v višini 600 milijonov evrov, ta znesek pa naj bi skupaj s plinovodi in kompresorskimi postajami presegal milijardo evrov. Napovedovali so, da se bo gradnja terminala začela sredi leta 2016 in bo trajala tri leta. V tistem času je Hrvaška na leto porabila 2,7 milijarde kubičnih metrov plina, kapaciteta terminala LNG pa bi bila od štiri do šest milijard kubičnih metrov, zato bi bil terminal poleg oskrbe Hrvaške namenjen tudi dobavi plina v druge države v regiji in EU.

Parlamentarne volitve jeseni leta 2015 sta odložili koalicijski partnerici HDZ in Most, ki sta na začetku leta sestavili vlado premiera Tihomira Oreškovića in izražali podporo gradnji terminala LNG v Omišlju. Poleg tega je dva meseca pred izrednimi parlamentarnimi volitvami Oreškovićeva vlada sprejela odločitev, da je treba projekt v Omišlju pospešiti in kopenski terminal zamenjati s plavajočim terminalom z nakupom ladje FSRU kot glavne investicije, kar bi pomenilo manj časa in manj denarja za končanje projekta. Čeprav je projekt terminala jeseni leta 2017 pridobil nepovratno pomoč EU, se s to investicijo ni dogajalo nič bistvenega vse do januarja 2019, ko je vlada Andreja Plenkovića sprejela odločitev o ponovni pospešitvi gradnje terminala LNG. S tem sklepom so podjetju, ki upravlja projekt, namenili sto milijonov evrov iz državnega proračuna, njenima lastnikoma, podjetjema HEP in Plinacro, pa so naložili, naj zagotovita 23 milijonov evrov, skladno z izračunom, da gradnja terminala stane 234 milijonov evrov.

Upravljalska soba LNG terminala. FOTO: Bozidar Vukicevic/Cropix

Terminal je uradno začel delovati 2021

Že junija leta 2019 so se začela dela pri gradnji terminala, ki so trajala do decembra leta 2020, ko je LNG Hrvatska dobil uporabno dovoljenje. Nakup ladje FSRU, na katerega bi se priključevali tankerji z utekočinjenim naravnim plinom, se je začel že leta 2017, nato pa je julija 2018 družba LNG Hrvatska sprejela ponudbo družbe Golar o predelavi sedanjega tankerja za LNG v novo ladjo FSRU v vrednosti 159,6 milijona evrov. Govor je o tankerju, ki je bil izdelan leta 2005.

Golar se je zavezal, da bo na lokacijo terminala UNP v Omišlju do konca oktobra leta 2020 izročil FSRU s skladiščno kapaciteto 140.000 kubičnih metrov in nazivno kapaciteto uplinjevanja UNP 300.000 kubičnih metrov naravnega plina na uro, kar na letni ravni pomeni kapaciteto 2,6 milijarde kubičnih metrov plina, ki je v skladu s tehnološko kapaciteto hrvaškega sistema za prenos plina. Omenjene kapacitete FSRU so tudi kapacitete terminala.

Terminal je uradno začel delovati 29. januarja 2021, ko je začel obratovati tudi odpremni plinovod Omišalj–Zlobin v dolžini 16,7 kilometra investitorja Plinacro. Skupna investicija podjetja Plinacro je znašala 57 milijonov evrov, od česar je bilo iz skladov EU zagotovljenih 16,4 milijona evrov nepovratnih sredstev. Z odsekom Omišalj–Zlobin je bil terminal UNP na Krku priključen na plinovod Pula–Karlovac.

Prvi tanker z UNP, ki je pristal ob FSRU v Omišlju, je bil Tristar Ruby januarja 2021, s 143.000 kubičnimi metri plina iz ZDA. Od začetka delovanja do sredine septembra letos je bilo v terminal na Krku prečrpanih več kot 9,7 milijona kubičnih metrov UNP, iz terminala pa je bilo v hrvaški transportni sistem poslanih več kot šest milijard kubičnih metrov naravnega plina. Letos je bilo iz Omišlja v hrvaški sistem za prenos plina poslanih več kot 2,5 milijarde kubičnih metrov naravnega plina, kar predstavlja več kot 71 odstotkov vseh količin naravnega plina, ki vstopajo v omenjeni sistem.

Zakup prostih kapacitet terminala se je začel že v času njegove gradnje, konec leta 2018 pa je bilo zakupljenih prvih 500 milijonov kubičnih metrov. Zakupnika sta bila Ina in HEP.

Ceno zakupa določa domači regulator

Polna kapaciteta terminala na Krku v prvem letu je bila 2,6 milijarde kubičnih metrov, nato pa se je v naslednjih dveh letih ta količina povečala na 2,9 milijarde kubičnih metrov. Ob začetku del je LNG Hrvatska objavil, da bo leta 2021 zakupljenih skupaj 1,8 milijarde kubičnih metrov, v naslednjih dveh letih do leta 2023 pa po 2,5 milijarde kubičnih metrov.

Po domačih podjetjih je maja leta 2020 prve kapacitete v Omišlju zakupila tudi tuja družba – madžarski MET oziroma njegova hrvaška podružnica. Za zakup se je hitro dogovoril tudi prav tako madžarski MVM s podružnico na Hrvaškem, nato pa sta se kot kupca pojavila še slovenski Geoplin in Prvo plinarsko društvo v sestavu skupine ENNA Pavla Vujnovca. Ceno zakupa določa domači regulator, Hrvatska energetska regulatorna agencija (HERA),  trenutno pa znaša en evro in pet centov za megavatno uro ogrevalne vrednosti plina. Letni prihodek LNG Hrvatska od zakupa terminala znaša okoli 27 milijonov evrov, dobiček družbe iz skupnega poslovanja, pri katerem ustvarja tudi druge prihodke, znaša okoli milijon evrov.

Konec lanskega leta je stanje prostih kapacitet v terminalu v Omišlju kazalo, da ni prostih kapacitet do 1. oktobra 2027. Tudi v kurilni sezoni po 1. oktobru leta 2027 do 1. oktobra 2037 je bil del kapacitet že zakupljen, na primer v obsegu 50 odstotkov v sezoni 2027/2028 in 15 odstotkov v sezoni 2036/2037. Septembra letos je sledilo veliko presenečenje, ko je LNG Hrvatska objavila, da do 1. oktobra 2037 ni več prostih kapacitet.

Po še nepotrjenih informacijah je vse kapacitete, ki so bile začetek tega leta še proste v kurilnih sezonah do 1. oktobra 2037, zakupilo Prvo plinarsko društvo, kljub velikemu interesu Madžarske in njenih podjetij MET in MVM, da bi si zagotovili več kapacitet za primer, da bi uvoz ruskega plina v EU popolnoma prepovedali.

Vsekakor je takoj po objavi, da do 1. oktobra 2037 ni več prostih kapacitet, LNG Hrvatska ponudila proste kapacitete za sezone 2037/2038, 2038/2039 in 2039/2040. Za vsako sezono je po uradni tabeli LNG Hrvatska na voljo med 27,8 milijona in 27,9 milijona megavatnih ur kurilne vrednosti plina, kar dejansko pomeni letno zmogljivost terminala za sprejem in odpremo UNP v plinski sistem 2,9 milijarde kubičnih metrov. V praksi delovanja terminala proste kapacitete pomenijo proste termine za tankerje in uplinjevanje UNP s tankerja na terminal.

Hrvaška postaja pomembno vozlišče za plin

Do letošnjega dodatnega navala na proste kapacitete terminala na Krku je gotovo prišlo po ugotovitvi, da bo vojna v Ukrajini še trajala in da je verjeten popoln odklop Evrope od ruskega Gazproma in dobave ruskega plina, ki ga bo zamenjal LNG iz ZDA, Alžirije, Katarja in iz drugih virov. Po drugi strani pa so zakupniki takoj zavzeli proste kapacitete na Krku kljub odločitvi o načrtovani veliki širitvi kapacitet terminala.

Plenkovićeva vlada je avgusta lani sprejela odločitev o gradnji plinovoda Zlobin–Bosiljevo in povečanju zmogljivosti terminala UNP na Krku s sedanjih 2,9 na 6,1 milijarde kubičnih metrov plina na leto. Skupna vrednost investicije znaša 180 milijonov evrov, od česar bo 25 milijonov vloženih v širitev kapacitet UNP, 155 milijonov evrov pa v širitev plinovodnega omrežja. To pomeni, da se ob LNG Hrvatska kot veliki investitor spet pojavlja Plinacro.

Do krepitve vloge Plinacra prihaja ne samo zaradi novih geopolitičnih razmer in terminala LNG na Krku, ampak tudi zaradi pričakovanega upada domače proizvodnje plina, ki zdaj pokriva približno tretjino potrošnje naravnega plina na Hrvaškem. V preteklosti Plinacro ni izvajal velikih vlaganj v plinovode, ker se je Hrvaška enako kot ostanek Evrope pri uvozu zanašala na ruski plin. Za sprejemanje ruskega plina je zadostovala sedanja infrastruktura z rednim vzdrževanjem. Zdaj je položaj za Plinacro popolnoma drugačen, Hrvaška postaja pomembno transportno vozlišče za naravni plin, zato je potreben razvoj povezav s sosednjimi državami.

Poleg razvoja transportnih smeri za UNP s Krka proti Sloveniji, Avstriji in Madžarski ima Plinacro v svojih poslovnih načrtih tudi investicije v plinovode, s katerimi bi se Hrvaška priključila na Jonsko-jadranski plinovod (IAP), vendar točnejših podatkov o tem še ni, ker se ne ve, kakšno mesto ima IAP v razvojnih načrtih Črne gore, BiH, Albanije in drugih držav, ki bi morale sodelovati pri njegovi gradnji. V vsakem primeru je Plinacro lani v plinovode in pripadajočo infrastrukturo vložil skoraj deset milijonov evrov, letos pa je začel dela na plinovodu Zlobin–Bosiljevo, pri katerem bo skupna investicija znašala 155 milijonov evrov.

Enako kot v primeru terminala LNG, ki ga je v velikem obsegu sofinancirala Evropska unija, Plinacro tudi tu načrtuje zagotavljanje sredstev za nadaljnje investicije v plinovode iz skladov Evropske unije. Glede na to, da je govor o financiranju regionalno pomembnih odsekov, na primer odseka Lučko–Zabok–Rogatec, si je mogoče obetati, da bo Plinacro za to dejansko imel na voljo sredstva EU.

Partner teme je Ministrstvo za gospodarstvo in trajnostni razvoj.