Ko je preprosta tudi zmaga na Touru

Leta 2020 je bilo marsikaj črnega, vendar so za nami tudi najuspešnejši meseci slovenskega kolesarstva v zgodovini. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta tako pogosto zmagovala na največjih dirkah, da so se zdeli tudi največji podvigi preprosti. Vendar niso bili, naša šampiona sta kot po tekočem traku postavljala mejnike, ki so bili do nedavnega nedosegljivi za Slovence. Največji je letos pripadel Pogačarju, prvemu slovenskemu zmagovalcu dirke po Franciji.

Rumena majica zmagovalca Toura je kolesarski sveti gral, tisti, ki jo nosi na Elizejskih poljanah, je dosegel največ, kar je mogoče v svetu vrtenja pedalov. Zmaga na Touru je za kolesarja to, kar je za nogometaša zmagoslavje na svetovnem prvenstvu ali lovorika v Wimbledonu za teniškega igralca. Slovenci smo ta zgodovinski trenutek dočakali na 107. dirki po Franciji, na kateri je dolgo kazalo, da bo na vrhu končal Roglič, vendar je to uspelo Pogačarju.

Za svojo največjo zmago do zdaj, tudi največjo v zgodovini slovenskega kolesarstva in eno najodmevnejših v zgodovini našega športa, je uprizoril eno največjih slovenskih športnih predstav do zdaj. Njegovo vožnjo na čas v predzadnji, 20. etapi, v kateri je nadomestil 57 sekund zaostanka za Rogličem, so komentatorji po vsem svetu označili za enega največjih preobratov v zgodovini in podvig, kakršnega v kolesarstvu nismo videli že nekaj desetletij.


 

V slogu Eddyja Merckxa

V domačih logih je Pogačar požel nekaj gneva, ker je na poti do zmage ugnal svojega rojaka, kar pa ne zmanjšuje izjemnosti njegovega dosežka. V Franciji je uresničil svoje življenjsko vodilo nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj ter v rumeni majici prijezdil v Pariz en dan, preden je dopolnil 22 let. Postal je drugi najmlajši zmagovalec Toura do zdaj, mlajši je bil le Henri Cornet, ki je leta 1904 zmagal z 19 leti in 354 dnevi. Pogačar je pri tem dobil tri etape in poleg rumene osvojil še pikčasto majico kralja gora in belo majico najboljšega mladega kolesarja. Nazadnje je tri majice na Touru leta 1969 osvojil Eddy Merckx, ki velja za najboljšega kolesarja v zgodovini.

Ali bomo tudi ob koncu kariere Pogačarja primerjali s slavnim Belgijcem, bo pokazal čas, že zdaj pa je jasno, da je mladec s Klanca nad Komendo eden najbolj nadarjenih in kljub rosnim letom osebnostno zrelih športnikov, kar jih je do zdaj premogla Slovenija. Skupaj z Rogličem je športno veličino pokazal tudi s tem, da sta velika slovenska tekmeca ostala spoštljiva drug do drugega, čeprav sta se med seboj borila za največjo kolesarsko zmago, ki jo je lahko slavil samo eden.



»To je eden od velikih športih uspehov in ni samo tekmovalen. Vanj je vpleteno tudi medsebojno spoštovanje športnikov. Čeprav sta bila tekmeca, sta Pogačar in Roglič na najlepši in najbolj časten način branila slovenske barve. Tudi tako sta dokazala, da sta ena od največjih športnikov v slovenski zgodovini. Ves čas sta imela zelo korekten odnos, se pozdravljala in se spodbujala, tega v posameznih športih med tekmeci običajno ne vidimo,« je njuni prvi in drugo mesto v Franciji komentiral dolgoletni športni delavec Tomo Levovnik.
 

Nepopustljiv, skromen in umirjen

O tem, da Pogačarja do zmage niso pripeljale samo močne noge, ni dvoma. V rumeno majico, ki se je je kot kapetan ekipe UAE iz Združenih arabskih emiratov veselil tudi z moštvenim sotekmovalcem Janom Polancem in športnim direktorjem Andrejem Hauptmanom, je vtkan njegov nepopustljivi, vendar vedno umirjen značaj, ob katerem ga nič ne iztiri.

»Stres je velik dejavnik v kolesarstvu, tudi v vsakdanjem življenju, temu sem dobro kos, najbrž po zaslugi staršev. Takšna sta po naravi, tako so ju vzgajali in tako sta vzgajala mene. V življenju naj bodo stvari čim preprostejše, tega se držim tudi jaz,« je za Pogačarja preprosta formula za uspeh, ki sta mu jo v zibko položila oče Mirko in mama Marjeta.

Očitno sta ga vzgojila tako, da nekdanji kolesar ljubljanskega Roga tudi ob največjih uspehih ostaja skromen in da se nikoli ne pozabi zahvaliti ljudem in okolju, ki so mu pomagali ob meteorskem vzponu v svetovni vrh. »Zelo sem vesel, da se kolesarstvo pri nas tako razvija. Upam, da ne bo ostalo le pri podpori Rogliču, meni in drugim profesionalcem na najvišji svetovni ravni, temveč da bo seglo tudi do slovenskih klubov in mlajših kategorij, da razvoj tam, kjer vzgajajo nove vrhunske kolesarje, ne bo zastal.«