Imava novo družino, ki šteje 142 ljudi

»V začetnem kaosu smo jih morali locirati, skoordinirati in potem napotiti iz različnih koncev države na železniško postajo oziroma mejni prehod Záhony, kjer smo prvo skupino pričakali z avtobusi,« se spominja Živa Ploj Peršuh.

Prva skupina od 142 potnikov, od katerih je 81 mladih ukrajinskih glasbenikov, med njimi je tudi 14 mladoletnih, med drugimi pa so njihove mame in drugi člani družin, je po dolgem in zapletenem potovanju prišla v Ljubljano v noči s 6. na 7. marec. V petih mesecih so nastopili že na dvaintridesetih koncertih.

Dirigentka, muzikologinja in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra Živa Ploj Peršuh in glasbeni producent Tomo Peršuh sta zamisel, da bi mladim glasbenikom iz vse Ukrajine pomagala, dobila, ko sta videla posnetke porušene ukrajinske glasbene akademije. K odločitvi je pomagal tudi pogovor z dirigentko, ustanoviteljico in umetniško vodjo Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine Oksano Liniv, ki je predlagala, da iz napadene države poskušajo rešiti čim več mladih glasbenikov.

Projekt, ki je na koncu iz evakuacijskega prerasel v umetniški, donatorski, solidarnostni, integracijski projekt, so naslovili Glasba za prihodnost/Music for the future, njegov cilj pa ni le ponuditi mladim glasbenikom varno začasno zatočišče, ampak zagotoviti spodbudno in bogato jezikovno, šolsko in glasbeno okolje, neprekinjeno izobraževanje in pridobivanje izkušenj ob sodelovanju s priznanimi profesorji, dirigenti in solisti. In še tisto, kar ves čas ponavlja Živa Ploj Peršuh: mladi Ukrajinci v Ljubljani morajo vedeti, da niso begunci, ampak glasbeniki, ona s sodelavci jim pomaga ohraniti držo, ponos, veselje in upanje.

K temu, da se je vse izšlo, kolikor je bilo mogoče gladko, je pomagalo veliko posameznikov in institucij. Tomo Peršuh se je za pomoč pri organizaciji obrnil na znanca iz Maribora, humanitarnega prostovoljca Uroša Dokla z izkušnjami pri pomoči otrokom sirskih beguncev v Turčiji (za projekt Jakob, ki je v Turčiji poskrbel za 75 sirskih otrok, je bil med nominiranci za Delovo osebnost leta 2015). Z avtobusi in štirimi vozniki zanje je hitro pomagala Mestna občina Ljubljana, poskrbeli so tudi za začetne namestitve v mladinskih hotelih oziroma hostlih Celica in Tresor. Poleg ljubljanskega župana Zorana Jankovića je logistične in predvsem birokratske probleme pomagal razreševati Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve, pomagali so tudi slovenska policija in več veleposlaništev, k projektu so pristopili številni donatorji, ne le iz Slovenije.

Sredi maja letos je Živa Ploj Peršuh v pogovoru za Delo povedala: »Tristo jih še čaka, da bi prišli. Uredili smo jim bivanje, tudi pri družinah, ki so se odzvale, in za zdaj smo odvisni samo od donacij. Lahko rečeva, da imava novo družino, ki šteje 142 ljudi.« Seveda so pomoč namenili tudi Karitas, Rdeči križ, Unicef Slovenije, še druge institucije, podjetja, ki so jim na primer za pol leta plačala tržno najemnino za bivanje v Ljubljani, prihajajo vabila različnih evropskih orkestrov, Slovenska filantropija je pomagala pri omogočanju učenja slovenskega jezika za mlade glasbenike, seznam dobrotnikov je dolg.

V petih mesecih so mladi glasbeniki nastopili že na dvaintridesetih koncertih, v posebnem spominu pa je verjetno tako njim kot publiki ostal majski koncert v Cankarjevem domu, na katerem so – skupaj s kolegi glasbeniki iz Slovenskega mladinskega orkestra – zbirali prispevke tako zase in svoje družine (do takrat namreč od države še niso dobili odločb, ki bi jim zagotavljale vsaj osnovno pomoč) kot za Unicefove programe pomoči vrstnikom, ki so še v Ukrajini. A ključno je bilo nekaj drugega: pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh so nastopili z enim največjih sodobnih violinistov, maestrom Gidonom Kremerjem, ki je pred koncertom v pogovoru s Patricijo Maličev za Delo povedal: »Upam samo, da bo moje sodelovanje z mladimi ukrajinskimi glasbeniki nanje delovalo kot injekcija dobre volje, resnične podpore z moje strani.«