Navdušujoča povezava med hrano in zdravjem

Ljudje smo neverjetno prilagodljiva bitja. Čedalje hitrejše in čedalje bolj »instantno« življenje poskušamo uravnotežiti s psihološkimi ali fizičnimi odklopi iz vsakodnevnega utrujajočega ritma, z vadbo, ki krepi telo in duha, na primer jogo, meditacijo ali reikijem, pa tudi s hrano, s funkcionalnimi živili, prehranskimi dopolnili in premišljeno uporabo začimb, prav tako od zunaj, s pripravki za osebno nego. Področje je zelo široko, na njem pa najdemo kopico sestavin, ki jim je skupno, da jim potrošniki pripisujejo ohranjanje lepote, zdravja in mladostnega videza, zato so postale pravi modni hit.

Niti ni treba biti nabavnik v maloprodaji ali marketinški strokovnjak, dovolj je vreči pogled na trgovske police ali malo pobrskati po spletu. Ponudniki sledijo povpraševanju (je pa seveda res tudi obratno, trendi se rojevajo s prepletanjem vplivov obeh strani), oglaševalci igrajo na karto potrošnikove dovzetnosti za vse, kar je povezano z zdravjem in dobrim počutjem, umetna inteligenca jim prek zaslona ponudi strahovito širok nabor tistega, kar iščejo. Na milijone ciljanih zadetkov. Par trnkov smo vrgli še sami – kot prispevek k spoznanjem o ohranjanju zdravja in kondicije.



Se bojite osteoporoze? Bi radi izboljšali razmerje med dobrim in slabim holesterolom, povečali vnos prehranskih vlaknin? Vam nagaja prebava? Ste slišali za oksidativni stres in vas preganja strah pred prostimi radikali in tveganjem za bolezni srca, raka, astmo …? Zgolj zaradi bojazni pač ne gremo k zdravniku, ampak je prvi vzgib – miško v roko in na internet. Na genetiko ne moremo vplivati, naša edina vzvoda sta življenjski slog in prehrana. Kaj pomaga, kaj zmanjšuje tveganja, katere kombinacije živil in njihovih sestavin bi lahko bile najbolj učinkovite?

Povezovalci zdravja in prehrane

Ko povezujemo zdravje in prehrano, pridemo do pojma funkcionalna živila. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) pravi, da univerzalno sprejete definicije funkcionalnih živil ni, treba jih je jemati kot koncept. Izvirajo iz Japonske, kot trend na svetovnem trgu pa so se začela pojavljati v devetdesetih letih pod različnimi imeni: nutracevtiki, dizajnerska živila, farma živila, medicinska živila, vita živila, tudi kot prehranska dopolnila ali obogatena živila. A nič od tega ni povsem ustrezno.

Na NIJZ menijo, da bi si funkcionalna živila zaslužila posebno kategorijo. In čeprav jih tržijo z učinki na zdravje in so v »zamegljenem« prostoru med živili in zdravili, »so in bi tudi morala ostati živila in ne zdravila, saj nimajo terapevtskih učinkov. Njihova vloga glede bolezni je povezana z zmanjševanjem tveganja za bolezen, ne s preprečevanjem bolezni«.



Funkcionalna živila so torej nov, zanimiv in stimulativen koncept, ki spreminja odnos med zdravjem in prehrano. Njihov namen je izboljšanje prehrane z združevanjem novega znanja o vzajemnem delovanju med sestavinami živil, telesnimi funkcijami in patološkimi procesi, so zapisali na NIJZ.

Poraba teh živil raste. Četudi so pogosto precej draga, so ljudje pripravljeni zanje plačati. Porabo spodbujajo nova odkritja o povezavi med hrano in zdravjem, staranje prebivalstva in večja skrb starejših za zdravje, večji poudarek na preventivi in večja individualna odgovornost za zdravje, močnejša zdravstvena zavest potrošnikov ter napredek znanosti in živilske tehnologije.

Nabor teh živil je zelo širok in sega v različne blagovne skupine, od pijač, izdelkov iz žit, otroške hrane, do pekarskih izdelkov, slaščic, namazov, mesa. Kategorizirajo pa jih tudi glede na njihov učinek: obogatitev z vitamini in minerali, zmanjševanje holesterola, prehranske vlaknine, probiotiki, antioksidanti, zelišča …

Varovalni antioksidanti

Iz tega pisanega mozaika bomo izluščili nekaj pojmov, s katerimi nas ponudniki najbolj bombardirajo. Magičen prizvok imajo na primer antioksidanti, ki učinkujejo proti prostim radikalom, katerih škodljivo delovanje se kaže v kardiovaskularnih, dermatoloških in malignih obolenjih ter v prehitrem staranju. Ohranjajo možgane in živčevje, dvigujejo energijo. Nekaj jih proizvede človeški organizem s pomočjo vitaminov in mineralov, nekaj jih dobimo z živili rastlinskega izvora.

Antioksidantov je na stotine; vitamina C in E, betakaroten, koencim Q10, likopen, kvercetin ... V naravi so najbolj zastopana oblika antioksidanta polifenoli. Kot so zapisali na nacionalnem portalu Prehrana.si, so med živili z največjo vsebnostjo antioksidantov borovnice in razno jagodičevje, rdeči in pisani fižol ter artičoke.

V knjigi Ščepec rešitve (s pomenljivim podnaslovom Zamolčane zdravilne moči začimb) štiri avtorice objavljajo seznam najmočnejših antioksidantov na svetu po mednarodno priznani metodologiji ORAC (Oxygen Radical Absorbance Capacity). Med prvimi dvajsetimi je kar 16 začimb. Kot najmočnejši antioksidanti tako slovijo klinčki, cimet, origano, kurkuma, seme kumine, peteršilj in bazilika.

Ena od avtoric knjige, Sanja Lončar, nam je zaupala, da bogastvo začimb v Sloveniji še vedno premalo poznamo in da se pri mnogih potrošnikih zgodba konča pri soli, popru in peteršilju. »Te dni bedimo nad paradižniki, ne zavedajoč se, da iz enega kilograma paradižnika dobimo enako količino antioksidantov, kot jih je v 2,5 grama origana. Na splošno se premalo zavedamo, kako mogočne rastline so to in koliko dobrega lahko naredijo za nas.«

Seznam njenih najljubših se vrti okrog začimbnic, ki so tako pametne, da vedno vedo, kje v telesu morajo nekaj uravnati: »Bazilika, kumina, šetraj, galgant in koprc so zame peterica nenadomestljivih. Te ustrezajo mojim potrebam, zato ni nujno, da bi bile blagodejne za vsakogar. Dišeče prijateljice si mora vsak izbrati sam.«

Zlata vredna kurkuma

Kurkuma, na primer, se je v zadnjih letih prebila med prave medijske in tržne zvezde. Prihaja z Daljnega vzhoda, kjer ima pomembno vlogo v prehrani, zaradi cele vrste zdravilnih učinkov, predvsem protivnetnih, pa tudi v indijski in kitajski medicini. V Evropi ji pravijo tudi indijski žafran.

Živo rumeni prah, ki je obenem odlično barvilo, topno le v maščobi ali alkoholu, pridobijo z mletjem korenine, podobne ingverju. Kot začimba se v kulinariki uporablja samostojno ali kot najpomembnejša sestavina začimbnih mešanic (kari). Poznavalci poudarjajo, da je še bolj kot rumena učinkovita bela kurkuma, ki pa je na trgu redkejša.



Ključna zdravilna učinkovina kurkume je kurkumin, ki spodbuja delovanje jeter in žolčnika. Je naravni antiseptik, deluje antibakterijsko, v hrani zmanjšuje ravni rakotvornih spojin, upočasnjuje širjenje spremenjenih celic, po mnenju strokovnjakov pa naj bi bila zaslužna za nizko stopnjo alzheimerjeve bolezni v Indiji, kjer je kurkuma del vsakodnevnega obroka. S popularnostjo kurkume se povečuje tudi število študij, ki dokazujejo njene dobrodejne učinke.



Posebej priljubljeno je postalo uživanje napitkov iz kurkume. Na spletu najdemo na desetine receptov, kako pripraviti tako imenovano zlato mleko, ki mu pripisujejo kar 150 potencialnih terapevtskih učinkov. Moč kurkume ojača dodatek mletega črnega popra, za boljšo absorpcijo kurkumina poskrbi vmešano prečiščeno maslo ali rastlinsko olje, okus in učinek izboljša dodatek ingverja in cimeta. Žličko paste, ki jo nekaj dni lahko hranimo v hladilniku, nato vsak dan posebej raztopimo v toplem rastlinskem napitku, na primer riževem ali mandljevem mleku. Skodelica vsako jutro je, pravijo, res zlata vredna.

Vse s pravo mero

Veliko pozornosti potrošniki (in ponudniki) namenjajo tudi ingverju, cimetu, črni kumini, koriandru, kardamomu … Čili postaja ključna sestavina številnih inovativnih dodatkov jedem. Mnogi posegajo po tako imenovanih superživilih, ki krepijo imunski sistem, kot so alge (priljubljeni sta chlorella in spirulina), gobe, oreški, chia semena, jagode goji, maca, acai ...
A tako kot povsod je pri uživanju opisanih hranil treba poznati pravo mero; tudi preveč dobrega namreč lahko škoduje.



Nutricionisti še vedno prisegajo na raznoliko uravnoteženo prehrano z obilico sadja in zelenjave (po možnosti iz ekološke pridelave), popestreno z različnimi začimbami. Z njo zdrav, fizično aktiven človek lahko pokrije večino potreb po učinkovinah, koristnih za zdravje.

Nekatere omenjene snovi, katerih cilj je ohranjati mladosten videz, čvrsto kožo, močne kosti in sklepe, vnašamo v telo z uživanjem ali tudi »od zunaj«. Ko denimo iščemo pomoč pri upočasnitvi staranja, pridemo do kolagena. Medtem ko smo ga včasih bolj poznali kot sestavino krem in gelov, je zdaj na trgu vse več kolagena v obliki prehranskih dopolnil, ki povečujejo prožnost kože, obljubljajo lepe lase, močne nohte in gibljive sklepe. Pogosto so v kombinaciji s hialuronsko kislino, vitamini, cinkom. S tem pa seznam sestavin in izdelkov, ki obetajo zmanjšanje tveganja za bolezen in upočasnitev staranja, še zdaleč ni izčrpan.