Osamosvojitev je še vedno nedokončan proces
Slovenija danes ni več tisto, o čemer so mnogi pred več kot tremi desetletji sanjali in se zavzemali.
Odpri galerijo
Trobojnica na Triglavu na dan osamosvojitve FOTO: Joco Žnidaršič
Točno tri desetletja mineva, odkar je slovenski parlament sprejel dva ključna dokumenta – Deklaracijo o neodvisnosti in Temeljno ustavno listino. Tisti hip je Slovenija, do takrat ena od šestih jugoslovanskih republik, postala samostojna in neodvisna država. Pot do tega koraka je bila dolga in procesi, ki so se do takrat dogajali v Sloveniji, so bili kompleksni, prepleteni in nikakor ne politično enoznačni.
V Delu smo v preteklih mesecih, vse od oktobra lani, ko se je v slovenski skupščini pred več kot tridesetimi leti prvič pojavila zamisel o plebiscitu, poskušali prikazati celotno paleto dogodkov, idej in gibanj, ki so se na koncu združili v en sam cilj: postati samostojna, demokratična država, v kateri bosta spoštovani in nedotakljivi dve temeljni vrednoti – vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic.
O tem so v nekdanjem sistemu sanjali, govorili in aktivno delovali pripadniki številnih civilnodružbenih in kulturnih gibanj, ki so pravzaprav spodbudili rast demokratične podstati takratne družbe, med drugim tudi številni intelektualci in pisatelji, glasbeniki, novinarji, politiki ter tudi tisti, ki so bili vpeti v delovanje takratnega sistema. Skratka, paleta idej in gibanj je v takratni socialistični Sloveniji sprožila demokratično brbotanje, ki se je sčasoma, tudi zaradi okostenelosti in zadrtosti jugoslovanske politike ter celotnega, včasih zelo dramatičnega dogajanja na južni strani Kolpe, spremenilo v željo po samostojni državi.
A kljub odločnemu glasu, ki so ga na plebiscitu decembra leta 1990 poslali v Jugoslavijo in svet prebivalci Slovenije, mnogi tam tega glasu preprosto niso hoteli slišati. Posledice tega so bile opazne takoj po razglasitvi samostojnosti, ob posredovanju jugoslovanske vojske in trmastem vztrajanju zvezne vlade, da Slovenije ne izpusti iz svojega »objema«. Na srečo posledice tega niso bile tako velike, kot bi lahko bile. Tudi zaradi pripravljenosti slovenske politike, da za vsako ceno brani plebiscitarno odločitev, mimo katere na koncu niso mogli niti v svetu.
Ko se mnogi, ki so aktivno pripomogli k osamosvojitvi, ozirajo na tridesetletno pot, ki jo je prehodila država, so razočarani. Slovenija danes ni več tisto, o čemer so pred več kot tremi desetletji sanjali in se zavzemali. Res je, da smo postali del evropske družine, gospodarski kazalniki so skoraj neprimerljivo boljši, kot družba smo vsekakor bolj razviti in bogati, a ne gre pozabiti, da več kot desetina prebivalstva živi v revščini, da so številni odvisni od prostovoljnih prispevkov najrazličnejših humanitarnih organizacij. Kot družba in še bolj kot država nečesa ne delamo prav. Prav tako v zadnjem času močno šepa spoštovanje obeh temeljnih vrednot – vladavine prava in človekovih pravic.
In tako kot pred več kot tridesetimi leti so tudi zdaj ljudje tisti, ki te stranpoti in sramote osamosvojitve lahko odpravijo.
V Delu smo v preteklih mesecih, vse od oktobra lani, ko se je v slovenski skupščini pred več kot tridesetimi leti prvič pojavila zamisel o plebiscitu, poskušali prikazati celotno paleto dogodkov, idej in gibanj, ki so se na koncu združili v en sam cilj: postati samostojna, demokratična država, v kateri bosta spoštovani in nedotakljivi dve temeljni vrednoti – vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic.
ni podpisa
O tem so v nekdanjem sistemu sanjali, govorili in aktivno delovali pripadniki številnih civilnodružbenih in kulturnih gibanj, ki so pravzaprav spodbudili rast demokratične podstati takratne družbe, med drugim tudi številni intelektualci in pisatelji, glasbeniki, novinarji, politiki ter tudi tisti, ki so bili vpeti v delovanje takratnega sistema. Skratka, paleta idej in gibanj je v takratni socialistični Sloveniji sprožila demokratično brbotanje, ki se je sčasoma, tudi zaradi okostenelosti in zadrtosti jugoslovanske politike ter celotnega, včasih zelo dramatičnega dogajanja na južni strani Kolpe, spremenilo v željo po samostojni državi.
A kljub odločnemu glasu, ki so ga na plebiscitu decembra leta 1990 poslali v Jugoslavijo in svet prebivalci Slovenije, mnogi tam tega glasu preprosto niso hoteli slišati. Posledice tega so bile opazne takoj po razglasitvi samostojnosti, ob posredovanju jugoslovanske vojske in trmastem vztrajanju zvezne vlade, da Slovenije ne izpusti iz svojega »objema«. Na srečo posledice tega niso bile tako velike, kot bi lahko bile. Tudi zaradi pripravljenosti slovenske politike, da za vsako ceno brani plebiscitarno odločitev, mimo katere na koncu niso mogli niti v svetu.
Ko se mnogi, ki so aktivno pripomogli k osamosvojitvi, ozirajo na tridesetletno pot, ki jo je prehodila država, so razočarani. Slovenija danes ni več tisto, o čemer so pred več kot tremi desetletji sanjali in se zavzemali. Res je, da smo postali del evropske družine, gospodarski kazalniki so skoraj neprimerljivo boljši, kot družba smo vsekakor bolj razviti in bogati, a ne gre pozabiti, da več kot desetina prebivalstva živi v revščini, da so številni odvisni od prostovoljnih prispevkov najrazličnejših humanitarnih organizacij. Kot družba in še bolj kot država nečesa ne delamo prav. Prav tako v zadnjem času močno šepa spoštovanje obeh temeljnih vrednot – vladavine prava in človekovih pravic.
In tako kot pred več kot tridesetimi leti so tudi zdaj ljudje tisti, ki te stranpoti in sramote osamosvojitve lahko odpravijo.
