Embalaža se ne kopiči več, zdaj se kopičijo gorljivi odpadki
V Sloveniji imamo edinstven in učinkovit sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže pri izvoru v okviru gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov, ki ga ni smiselno primerjati z drugimi državami, pravijo v ljubljanski VO-KA Snagi. To potrjuje tudi ocena Evropske agencije za okolje, po kateri je Slovenija med le devetimi državami članicami, ki so na dobri poti, da bodo do leta 2025 pripravile 55 odstotkov komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in njihovo recikliranje ter reciklirale 65 odstotkov vse odpadne embalaže.
Evropska komisija je določila cilje za vse komunalne odpadke: do leta 2025 jih je treba ponovno uporabiti ali reciklirati 55 odstotkov, do leta 2030 že 60 odstotkov, do leta 2035 pa 65 odstotkov.
Komunalni odpadki predstavljajo približno deset odstotkov vseh odpadkov, ustvarjenih v EU, zaradi svoje različne sestave, velikega števila proizvajalcev odpadkov in razdrobitve odgovornosti za ravnanje z njimi pa spadajo med tokove, s katerimi je najbolj kompleksno ravnati. Evropejci so leta 2020 v povprečju ustvarili 521 kilogramov komunalnih odpadkov na osebo, od tega jih je bilo 49 odstotkov pripravljenih za ponovno uporabo ali recikliranih, približno 23 odstotkov pa jih je bilo odloženih na odlagališča.
Evropska unija v ciljih določa, da morajo države v letu 2030 uvesti omejitve odlaganja vseh odpadkov, ki so primerni za recikliranje ali drugo materialno ali energetsko predelavo ter do leta 2035 omejiti delež odloženih komunalnih odpadkov na odlagališča na deset odstotkov. V nekaterih evropskih državah na odlagališčih že konča le nekaj odstotkov komunalnih odpadkov, »v nekaterih državah, na primer v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Nizozemskem, pa so odlagališča že prepovedana in tam morajo najti okoljsko sprejemljivejše rešitve za odpadke, ki jih ni mogoče reciklirati,« pojasnjuje Roland Pomberger, vodja Katedre za tehnologijo obdelave odpadkov in ravnanje z odpadki na Montanuniversität v avstrijskem Leobnu.
Biološki odpadki so poleg embalaže najpomembnejši tok odpadkov, ki zahteva ukrepanje, saj v povprečju predstavljajo 34 odstotkov komunalnih odpadkov. Ustrezno ravnanje z biološkimi odpadki bi lahko omogočilo njihovo uporabo namesto gnojil in sredstev za izboljšanje tal ter za proizvodnjo bioplina.
V primeru embalaže, natančneje plastične, pa je evropska komisija med epidemijo covida-19 našla nov vir denarja. Enotna vpoklicna stopnja je 0,80 evra za kilogram nereciklirane plastične embalaže. »Vsak evro, ki bi ga država namenila za ozaveščanje, bi predstavljal investicijo v zmanjšanje plačila kazni v proračun EU zaradi nereciklirane odpadne plastike. Za leto 2023 smo v proračun EU vplačali 15,9 milijona evrov,« pravi Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva.
Začetek je ločeno zbiranje
Pri nas komunalne odpadke ločeno zbiramo v večini občin. To je tudi prvo priporočilo evropske odpadkarske politike do držav. Za mešane komunalne odpadke in biološke odpadke poskrbijo komunalna podjetja, ki izpraznijo tudi zabojnike za papir, steklo in embalažo. Odpadno embalažo iz vseh teh zabojnikov predajo družbam za ravnanje z odpadno embalažo (Droe), v Sloveniji jih je kar šest. V svojem bistvu so to sheme, ki so jih izbrali ali oblikovali proizvajalci in uvozniki embalaže. Proizvajalci, ki dajo embalažo na trg, morajo namreč po predpisih o podaljšani odgovornosti proizvajalcev poskrbeti za vse odpadke.
»Ker delujemo na osmih trgih v Evropi, lahko na splošno rečemo, da je treba pri upravljanju odpadkov upoštevati hierarhijo njihovega upravljanja: preprečevanje, ponovno uporabo, recikliranje, termično obdelavo in odlaganje. V Interzero Slovenija se osredotočamo predvsem na ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, pri čemer poudarjamo, da je za ta dva postopka ključno dobro ločevanje potrošnikov ter nato dobro delo izvajalcev javnih služb.
V Sloveniji žal od izvajalcev javnih služb prevzamemo iz rumenih zabojnikov od 25 do 30 odstotkov neembalažnih odpadkov, ki niso ustrezni za nadaljnjo ponovno uporabo ali za recikliranje v obratih za reciklažo embalaže. To pomeni, da je najmanj tolikšen odstotek primeren le za termično obdelavo,« pravi Darja Figelj iz družbe Interzero.
Manjka termična izraba
»Droe že od januarja leta 2023 tekoče prevzemajo ločeno zbrano embalažo do komunalnih podjetij. Večji problem pa nastaja pri izvozu gorljivih odpadkov, ki so ostanek po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov v regijskih centrih. V Sloveniji imamo namreč zgolj dva objekta, ki energetsko izrabljata preostanek nereciklabilnih komunalnih odpadkov. To sta Energetika Celje (30.000 ton gorljivih komunalnih odpadkov na leto) ter Salonit Anhovo (60.000 ton gorljivih komunalnih odpadkov na leto). V Sloveniji na leto nastane približno 240.000 ton gorljivih komunalnih odpadkov, kar pomeni, da moramo za kar 150.000 ton najti rešitev v tujini,« pravi Zupanc.
Dodaja, da so zaradi širšega evropskega ohlajevanja gospodarskih aktivnosti v gradbeništvu cementarne v tujini podaljšale letna generalna popravila z enega na tri mesece, ves ta čas pa ne prevzemajo odpadkov v sežig. »Posledica je, da so drugi objekti za energetsko izrabo odpadkov prezasedeni z domačimi odpadki in zato zavračajo prevzem odpadkov iz Slovenije. Tu se kaže »ranljivost« Slovenije zaradi nesamozadostnosti pri energetski obdelavi odpadkov,« opozarja Zupanc.
Trenutno imajo skoraj vsi regijski centri težave s tem, kam dati preostanek gorljivih odpadkov, ki nastanejo pri obdelavi komunalnih odpadkov. Ker gre za gorljive odpadke, ki vsebujejo tudi biološki del odpadkov, dolgotrajno skladiščenje zaradi razvoja metana ni primerno in pomeni tveganje za samovžig in požar, kar se je že večkrat zgodilo v mariborski Surovini.
V RCERO Ljubljana, denimo, po obdelavi nastane na leto približno 110.000 ton gorljivih frakcij iz komunalnih odpadkov, ki jih ni več mogoče snovno uporabiti ali reciklirati, so pa primerne za energijsko izrabo in jih ne odlagajo na odlagališču. Zaradi pomanjkanja zmogljivosti za energijsko izrabo gorljivih komunalnih odpadkov v Sloveniji jih morajo večinoma odvažati na sežig v tujino.
»Čedalje težje je to gorljivo frakcijo oddati in tudi stroški so vse višji. Na letni ravni znašajo že približno 20 milijonov evrov. Večino vozimo na sežig ali energetsko izrabo v tujino. Ob izbiri najboljših in najnovejših tehnologij, ki najmanj vplivajo na okolje, bi te gorljive frakcije lahko koristno energijsko izrabili tudi doma in s tem lokalno oziroma interno zaključili krožni tok. Pri tem bi lahko proizvedli toploto in električno energijo, s tem pa zmanjšali uvoz energentov in k izboljšanju v okolju pripomogli tudi z vidika, da transport do predelovalcev in naprej do končnih uporabnikov povzroča onesnaženje,« pravi Dragan Trivunčević iz VO-KA Snage.
Načrti
Država neustrezno ravna z odpadki. Zakonodajo na tem področju v Sloveniji pišejo civilne iniciative, njihovi interesi pa niso transparentni, poudarja Darja Figelj. Ob podatku, da velik del embalaže, proizvedene v Sloveniji, konča v državah tretjega sveta, kjer so zmogljivosti za učinkovito ravnanje z uvoženimi odpadki pogosto pomanjkljivi, Bernarda Podlipnik z ministrstva za okolje, podnebje in energijo poudarja pomen okoljske korektnosti. »Sežigalnice imamo v Avstriji tik ob naši meji in tam se sežigajo tudi naši odpadki,« dodaja.
V 20 letih nam v slovenski koncept ravnanja z odpadki ni uspelo vključiti termične izrabe odpadkov, to bi nujno morali storiti, se strinja tudi Jure Fišer, direktor Surovine v Mariboru. Tudi on opozarja na pretrgane tokove pri transportu slovenskih odpadkov v tujino, vprašanja se moramo resno lotiti, poudarja, časa za prelaganje ni več. To, da v naši državi v perspektivi ni predvidena termična izraba, na primer v cementnih pečeh, označuje za absurdno. »S tem uničujemo temelje gospodarstva. Začnimo se strokovno in odgovorno obnašati. Ravnanje z odpadki moramo rešiti, to je vprašanje nacionalne varnosti,« poziva.
V Sloveniji sicer razmišljajo o še dveh obratih za energetsko izrabo odpadkov – v celjski sežigalnici jih vsako leto obdelajo približno 40.000 ton. Gregor Golja iz Energetike Ljubljana pojasnjuje, da je to za zdaj najbolj ustrezna lokacija za objekt v Ljubljani poleg Termoelektrarne Toplarne na Ljubljanskem barju. »Želimo si, da bi lahko bila zgrajena čez dve leti, a se bojim, da ne bo tako.
V analizi primernosti lokacije smo upoštevali vhodno toplotno moč sežigalnice okoli 40 megavatov, saj RCERO Ljubljana lahko zagotovi 110.000 ton gorljive frakcije na leto, vendar je za obdelavo primernih še najmanj 30.000 ton iz gorenjskega in zasavskega regijskega centra, tako da bo vhodna moč obrata za energijsko izrabo odpadkov lahko 73 megavatov. Iz tega bi lahko zagotovili približno 30 odstotkov vse porabljene toplote v sistemu daljinskega ogrevanja v Ljubljani,« je predstavil Golja. Načrt za sežigalnico nastaja tudi v Mariboru, kjer bi po besedah Filipa Kokalja s Katedre za energetsko, procesno in okoljsko inženirstvo na Univerzi v Mariboru izvajali servis za pol milijona prebivalcev z območij Štajerske, Koroške in Pomurja, ki prispevajo približno 50.000 ton gorljive frakcije.
Izkušnje iz tujine
Med državami, ki veljajo tudi kot globalni referenčni primeri učinkovitega ravnanja z odpadki, temelječega na krožnem gospodarstvu, je Avstrija. Ta velja za državo z močno zeleno politiko, kljub sežiganju odpadkov. Roland Pomberger pravi, da so se tudi v Avstriji srečevali s številnimi nasprotniki gradnje prvih objektov za termično obdelavo odpadkov, zdaj pa mnogi niti ne vedo, kje ti objekti so. Med njimi je sežigalnica Spittelau na Dunaju. Ta je zaradi fasade, ki jo je oblikoval Friedensreich Hundertwasser, poznana predvsem kot turistična atrakcija.
Predlani so v naši neposredni bližini, nekaj kilometrov severno od Gradca, odprli nov obrat za energetsko izrabo odpadkov, iz katerega energijo pridobiva tamkajšnja papirnica. Pomemben mejnik v ravnanju z odpadki v Avstriji je bila prepoved odlaganja na deponije leta 2004, kar je spodbudilo iskanje alternativnih rešitev za sežig in sosežig odpadkov.
»Inteligentna termična izraba odpadkov je del sestavljenke v modernem krožnem sistemu ravnanja z odpadki. V Evropi je v cementni industriji in elektrarnah nekaj običajnega. Energetskega potenciala, ki ga imajo odpadki, ne smemo zavreči, ampak moramo z njim nadomestiti fosilna goriva. V Sloveniji tega dela sestavljanke ni,« je ocenil Roland Pomberger, soavtor dokumenta Stališče o krožnem gospodarstvu glede proizvodnje, kakovosti, zagotavljanja kakovosti in uporabe goriva iz odpadkov SRF v cementni industriji, ki je namenjen boljšemu razumevanju tematike termične izrabe odpadkov v evropski javnosti.
