Še nekaj misli k razpravi o spomenikih
V Prejeli smo 13. maja je bil objavljen moj prispevek z naslovom Spomeniki, pomniki vrednot in časa. Ob tem se je pojavilo nekaj polemik oz. različnih stališč, ki kličejo po dodatnih pojasnilih.
Katere tri spomenike postaviti na Trgu republike? Spomenik »Rojstvo«, posvečen dogajanju v letih 1917 oz. 1918, ko slovenski narod postane državotvoren. Spomenik »Revolucije-Republike«, posvečen narodnoosvobodilnemu boju in nastanku prve državne tvorbe Slovenije (že stoječ). Spomenik »Osamosvojitve«, posvečen dokončni samostojnosti po dolgoletnem procesu zorenja in osamosvajanja.
Za nastanek slovenske države in umestitev slovenskega naroda ob bok narodom Evrope so zgoraj navedena tri dejanja oz. dogajanja ključnega pomena in morajo biti trajno zapisana v genetski spomin slehernega slovenskega državljana, in to s posebno sporočilnostjo: z umanjkanjem enega od njih danes ne bi imeli samostojne države Slovenije! Z negiranjem enega od njih kruto beračimo slovenski zgodovinski spomin in žalimo slovenski nacionalni ponos!
Saj na neki način vsi v tej državi priznavamo te ključne dogodke, samo razlagamo si jih vsak na svoj način. Dogajanje okoli prve svetovne vojne smo zakoličili z ovekovečenjem Rudolfa Maistra in nič več. Ni pa nam uspelo zbrati toliko državniškega poguma, da bi pogledali pravi resnici v oči in sami sebi priznali, kaj je bilo tisto dejanje, ki nas je naredilo prvič v celotni nacionalni zgodovini za državotvoren narod. Ne Rudolf Maister, ki je bil samo vojak in je le vojaško izvrševal naloge (seveda brez dvoma z velikim zanosom, pogumom ter uspehom), ki mu jih je zaupala takratna politika. Če mu politika ne bi dala legitimnosti, da se postavi meja z Avstrijo in odprejo meje na jug, se dejansko ne bi imel za kaj boriti. In te naloge in usmeritve je začrtala krfska deklaracija iz leta 1917, s katero so se daljnovidni Slovenci zavezali k združitvi v skupno državo s Srbi in Hrvati. In s tem se je zgodila največja prelomnica v zgodovini slovenskega naroda: Slovenci postanemo prvič državotvoren narod. In te dni, to dejanje, bi morali praznovati kot državni praznik. Mi pa to dejanje skrivamo, kot da bi se ga sramovali. Če pa ga že ne praznujemo, vsaj postavimo spomenik rojstvu slovenske državotvornosti.
Z narodnoosvobodilnim bojem, z ustanovitvijo Jugoslavije, z ustavo iz leta 1974 smo kot državotvoren narod prvič v zgodovini dobili državno tvorbo Slovenijo, z vsemi atributi samostojne države. Čeprav omejeni v oklepu Jugoslavije, smo se ponosno zavedali, da smo prišli v situacijo, da smo sami odločali o svoji usodi (nič manj kot v okviru Evropske skupnosti). Ponosni smo bili na svojo republiko, ki je v okviru Jugoslavije iz leta v leto bolj smelo hodila svojo lastno pot. To nam je dal narodnoosvobodilni boj. Vsi dobro misleči ljudje te resnice, tega dejstva pri zdravem razumu ne morejo zanikati. Pa kljub temu nekateri to počno. Iz oportunizma, maščevanja, sovraštva? Uvideti nočejo niti tega, da z neko nevtralno ali celo kolaborantsko držo ne bi niti slučajno pridobili Primorske. Si lahko predstavljamo, kako okrnjena država bi bili brez te pokrajine? Jasno pa je treba povedati, da je z osvobodilno borbo rastla tudi socialna revolucija. A le malo empatije je potrebne, da se lahko razume, zakaj se je v vojnem času razplamtel tudi revolucionarni boj. Po eni strani je bila Kraljevina Jugoslavija socialnoekonomsko zelo krivična država, kar je kar klicalo k borbi za večje pravice njenih državljanov. Po drugi strani je tedanja Sovjetska zveza močno izvažala svoje ideje o pravični družbi z oblastjo delovnih ljudi. Po tretji strani ne smemo spregledati dejstva, da so bila v Evropi pred drugo vojno zelo močna proletarska gibanja, ki so imela velik vpliv h klicu po večji socialnoekonomski pravičnosti. In navsezadnje je človeška naravna moralna pravica, da se bori za svoj boljši položaj, za debelejši kos svojega kruha. In vse to je v vrstah partizanstva rodilo upravičene ideje po večji socialni pravičnosti bodoče osvobojene družbe. Vojno stanje s trpljenjem, lakoto, mrazom je borbo za večjo socialno pravičnost samo še podžigalo. Žal je borba za to pravičnost v navalu entuziazma prešla meje dovoljenega, za kar ni opravičila. In to je treba priznati!
V času plebiscita za samostojno Slovenijo je bila naša složnost in enotnost skorajda popolna. In če smo takrat iskreno mislili, potem ni nobenih ovir, da to plebiscitarno večinskost potrdimo še enkrat ter svojo odločenost trajno zapišemo v bron ali kamen spomenika osamosvojitve na Trgu republike, za naš ponos in za pomnik prihajajočim rodovom.
Trije spomeniki na Trgu republike, povezani v organsko celoto v prostorskem, arhitekturnem in predvsem zgodovinskem vidiku, bi nas lahko kot narod dvignili na neki višji nivo medsebojne strpnosti in spoštljivosti. Naivno pričakovanje? Že, že mogoče; ampak v človeku mora biti vsaj malo naivnega optimista – v upanju, da bo med nami vzklila prepotrebna prijateljska (bratska) složnost.
