Trg republike: spomeniki, simboli vrednot in časa
Ne vem, ali so spomeniki kadar koli odločilno vplivali na narodovo zavedanje ali celo usodo. Pa verjetno tudi danes ni tako in ne bo jutri. Kljub temu pa se ideološko-politično ozračje okoli njih vedno močno pregreva, ker če nič drugega, imajo namreč zanesljivo vsaj močno simbolno vrednost.
Najnovejše »spomeničarsko pregrevanje« je sprožil predlog Milana Kučana, da naj bi spomenik slovenski osamosvojitvi postavili na Trgu republike. Pa je enim ta zamisel bila takoj všeč in zanimiva, drugi pa bi jo že v kali zatrli, če zaradi drugega ne, že zato, ker jo je predlagal bivši predsednik. Ampak, resnici na ljubo, ideje Milana Kučana so praviloma dobre in sprejemljive. In tudi ta je! Vsaj v njenem prvem delu: postaviti spomenik slovenski osamosvojitvi na Trgu republike. V drugem delu (če je verjeti medijem) pa je njegova ideja manj sprejemljiva (nesprejemljiva). Podrli naj bi spomenik revoluciji in na njegovem mestu postavili spomenik osamosvojitvi. Vsaj dva vzroka sta, da tega spomenika ne bi smeli nikoli porušiti. Prvi je, da je spomenik revolucije delo kiparja Draga Tršarja, umetniško delo visoke vrednosti, in drugi, da je to v bistvu spomenik, posvečen zmagi slovenskega naroda nad fašizmom v drugi svetovni vojni. To trditev potrjuje dejstvo, da so ga želeli postaviti ob 20. obletnici zmage nad fašizmom leta 1965. Zaradi zapletov, predvsem finančnih, pa je bil postavljen šele ob 30. obletnici te zmage leta 1975, kar predstavlja tudi 30 let republike. Zato bi spomenik lahko upravičeno nosil tudi ime »spomenik republike«, kar je, kolikor imam informacij, predlagal že sam avtor Drago Tršar.
Torej, nikakor ne rušiti obstoječega! Spomenik slovenski osamosvojitvi pa naj bi postavili na Trgu republike, nekje ob bok spomeniku revolucije oziroma republike, kar bi v primernem soskladju predstavljalo zaključeno arhitektonsko, umetniško in simbolno celoto. Simbolno celoto predvsem v smislu zgodovinske in vzročno povezane resnice dveh dogodkov, ki sta usodno zaznamovala slovenski narod in utemeljila njegovo državotvornost: narodnoosvobodilni boj in osamosvojitev. Brez enega ali drugega veličastnega dogajanja tudi slovenske države ne bi bilo. Mogoče bi ta spomeniška povezanost tudi vsaj malo, malo zamejila hudo narodovo razcepljenost, ki smo ji priča danes. Razcepljenost, ki se iz dneva v dan poglablja, hromi naš vsakdan, nas omejuje v razvoju in nas kot državljane dela manj srečne, kot bi glede na objektivne danosti lahko bili. In Slovenci si tega ne zaslužimo!
S tem pa naj bi zgodba na Trgu republike ne bila zaključena. Postavili bi še tretji spomenik, ki bi simbolno zaokrožil nastajanje slovenske državnosti – spomenik letu 1917 oziroma 1918. Takrat, ob razpadanju avstro-ogrske monarhije, v kateri so živeli Slovenci, so se slovenski domoljubi in politiki usodno pravilno odločili za bivanje v državi Južnih Slovanov. Ta odločitev je namreč Slovence postavila v zgodovinsko situacijo, da so prvič po Karantaniji pred več kot 1000 leti postali državotvoren narod, skupaj s Srbi in Hrvati. Če bi se takrat odločili drugače, bi bržkone pristali kot nekakšen privesek neke severne ali zahodne države, morda celo vzhodne, s skoraj nikakršnimi možnostmi razmišljanja o lastni državnosti, kaj šele o njenem ustvarjanju, a situacija ni bila dozorela, da bi v tistem času ustvarili lastno državo; Slovenci kot državotvoren narod smo morali zoreti še kar nekaj desetletij.
In potem, po letu 1918, je slovenska pot v krepitvi nacionalne zavesti šla samo še pozitivno naprej. Upravičene kritike, da smo v kraljevini Jugoslaviji in v socialistični Jugoslaviji živeli v nedemokratičnih zvezah, v nobenem primeru ne morejo pretehtati enkratne priložnosti, ki smo jo v tej situaciji dobili za svoj nacionalni razvoj in jo tudi nadvse dobro izkoristili. Nacionalna zavest se je vedno bolj krepila, da bi eskalirala v času druge svetovne vojne in se dokončno osmislila v času osamosvojitve. Te tri največje zgodovinske prelomnice za slovenski narod (odločitev za bivanje v državi Južnih Slovanov, narodnoosvobodilna borba, osamosvojitev) so državotvorna dejanja, ki so utemeljila slovensko državnost. Brez njih tudi slovenske države ne bi bilo. Zanikati katero koli od njih pomeni zanikati slovensko državotvornost, slovensko državo. Ali povedano malo drugače: kdor zagovarja pomembnost le enega dogajanja od teh treh, ključnih za nastanek slovenske države, je v hudi zmoti in za to ni opravičila, s katerim bi lahko Slovencem odkrito pogledal v oči. Pa pri tem ni pomembno, ali to počne iz nevednosti ali zato, da favorizira svojo politično ideologijo ... ali celo zato, ker želi sebe postaviti v nesmrtnost.
In trije spomeniki na Trgu republike, združeni v neločljivo celoto, bi na najboljši način simbolizirali utemeljenost in nastajanje slovenske državnosti in trdnost slovenskega naroda pri njegovih treh zgodovinsko najpomembnejših odločitvah. Za nas danes in za prihajajoče rodove pa bi bili opomnik, od kod in kako prihajamo, in da moramo spoštovati in ohranjati to mogočno preteklost, da bo močna naša sedanjost in perspektivna naša prihodnost. Če pa bomo skrunili svojo bogato in ponosno preteklost (in to žal danes vse preveč počnemo), bo trnova naša prihodnost.
