Vaške straže: med vigilantstvom in politiko javne varnosti
O zgodovini in pomenu vigilantstva je veliko napisanega in odprto dostopnega. Zato o tem izzivu perečih varnostnih razmer, ki naj bi botrovale ustanavljanju vaških straž v nekaterih slovenskih občinah, niti ne kaže posebej razpravljati. Kar je skupno vigilantstvu in vaškim stražam, je v kratkem povedno (samo)organizirana dejavnost preprečevanja, odkrivanja in odvračanja kriminala in nasilja, za katero ni podlage v zakonu.
To je mejnik, po katerem se tudi novodobno vigilantstvo razlikuje od demokratičnega in zakonitega sodelovanja prebivalcev pri zagotavljanju javne varnosti.
Med značilnostmi tega modela, ki ga je v strategiji pametne specializacije razvil Institut »Jožef Stefan« kot koordinator Strateškega razvojnega inovacijskega partnerstva (SRIP) – Pametna mesta in skupnosti (PMiS), je soustvarjanje domačega podjetniškega okolja, da je s sodobnimi varnostnimi produkti hkrati konkurenčno na globalnem trgu.
Na njegovi horizontalni ravni so prikazane in v projektni praksi preverjene povezave javne varnosti s podjetniškim okoljem in gospodarstvom v lokalnem okolju. Tako ekonomske, politične in tehnološke realnosti 21. stoletja poleg klasičnega razumevanja javne varnosti narekujejo nove in večplastne, medsebojno povezane in vse bolj nadnacionalne razsežnosti celotnega ekosistema pametnih mest in skupnosti z usklajenimi organizacijsko-regulatornimi okviri.
Kolikor politika javne varnosti, ki v sodobnem konceptu pametnih mest in skupnosti predstavlja organizacijsko-regulatorni okvir za usklajene (koherentne) varnostne rešitve, de facto ne obstaja, potem je na neki način legitimno, v ekstremnih situacijah morda celo neizogibno, da ljudje vzamejo skrb za lastno varnost in varnost skupnosti v svoje roke.
Če to pogledamo z vidika nove realnosti s povečano stopnjo varnostnih groženj, vključno s tveganji terorizma, so na drugi strani legitimni varnostni zadržki policije, da novodobno vigilantstvo z ustanavljanjem vaških straž ni ravno najboljša pot do javne varnosti ter odpornosti družbe proti nasilju in kriminalu. Tega ne odtehtajo niti pretveze nekaterih županov v javnih nastopih, da je ustanavljanje vaških straž v njihovi občini potrebno že zaradi varnosti v turizmu in dobrega počutja tujih gostov.
Lepo vas prosim, kdo pa bo pri zdravi pameti tvegal obisk še tako čudovite destinacije, kar Slovenija gotovo je, medtem ko politični veljaki in vrh izvršilne lokalne oblasti v vlogi župana domala kličejo k orožju. Če je to skrb za trajnostni turizem in soustvarjanje podjetniškega okolja v pametnih mestih in skupnostih, potem se slovenskemu turizmu zelo slabo piše že na ocenjevalnih lestvicah, kjer je javna varnost med ključnimi dejavniki v vrhu konkurenčnosti svetovnega turizma.
Za javno varnost so v vseh pogledih prvi pristojni državni organi in organi lokalne skupnosti, praviloma povezani in usklajeni s kakovostno politiko javne varnosti. To je sicer slaba tolažba za ljudi na območjih, ki so vse bolj izpostavljeni kriminalu in nasilju. Ne bom se sprenevedal, da s tem ne mislim tako imenovane romske in migracijske problematike. Pri prvi z vso odgovornostjo trdim, ker poznam dokaze, da so bili Romi že pred dobrimi dvajsetimi leti med prvimi, ki so državo in organe lokalne samouprave na istih območjih zaman opozarjali na nevarnost razraščanja zadevne problematike, saj so bili že takrat in so verjetno še zdaj tudi sami med žrtvami nasilja in kriminala.
O splošnem razraščanju nasilja in kriminala se sicer pri nas iz leta v leto na široko razglablja. Uporabnih rešitev ni videti niti takrat, ko je očitno, da gre za ekstremne situacije z napadi na otroke in mladostnike, ženske in deklice, starostnike in druge šibkejše osebe v javnem prostoru, bivalnem, delovnem, družinskem in učnem okolju. Najpomembnejši vzroki te neučinkovitosti niso ne Romi ne imigranti, temveč politika brezbrižnosti, ki je z leti prerasla v institucionalizirano neodgovornost do javne varnosti, preprečevanja in odvračanja nasilja in kriminala v lokalni skupnosti.
Največji paradoks pa je, da so normativne rešitve z mednarodno primerljivimi modeli varnostne politike in programskimi dokumenti z akcijskimi ukrepi za sprotno zagotavljanje javne varnosti v lokalnem okolju in javnem prostoru, občinah, mestih in skupnostih v našem pravnem redu in političnem sistemu nacionalne oziroma notranje varnosti na razpolago že desetletja.
Po isti vertikali javne varnosti, ki od vrha navzdol vključuje ključne politike, zakonodajo in programske dokumente organizacijsko-regulatornega okvira za vzpostavitev ekosistema pametnih mest in skupnost, zlahka ugotovimo, da v Sloveniji skoraj dve desetletji veljajo predpisi, ki natančno določajo naloge, pooblastila in odgovornosti, kdo in kako bi moral skrbeti za usklajeno (koherentno) politiko javne varnosti na območju občin, mest in skupnosti.
Z istimi predpisi je določeno, da mora biti lokalna politika javne varnosti po posameznih občinah podprta z letno ažuriranim programom ukrepov za varnost ljudi in premoženja v lokalnem okolju. Pri vsem tem so z zakonom določene podlage in enake možnosti za vključevanje prebivalcev oziroma občanov in demokratične javnosti v oblikovanje, sprejemanje in izvrševanje politike javne varnosti na lokalni ravni.
Če bi odgovorni upoštevali samo to, ljudje ne bi imeli nobene potrebe po nezakonitem ustanavljanju vaških straž. Na demokratičen in zakonit način bi v procesu nastajanja, sprejemanja, posodabljanja in uresničevanja politike javne varnosti z oceno tveganj in akcijskimi ukrepi predpisanega programa varnosti bistveno več in bolje lahko pripomogli k osebni in javni varnosti v lokalnem okolju in javnem prostoru.
Odgovorni predlagatelj in skrbnik programa varnosti po občinah je župan. V tej vlogi mora župan skladno s svojimi zakonskimi dolžnostmi skrbeti, da je program javne varnosti z ažurirano letno oceno varnostnih razmer in potreb po javni varnosti še pred obravnavo na občinskem svetu usklajen s predpisi, programskimi dokumenti ministrstva za notranje zadeve in policije na področju javne varnosti. Strokovno pomoč pri pripravi in izvajanju občinskega programa varnosti občinam zagotavlja ministrstvo za notranje zadeve.
S tem namenom je notranja organizacijska enota MNZ – direktorat za policijo in druge varnostne naloge že leta 2015 objavil prenovljene smernice za izdelavo občinskega programa varnosti. Primerjava s podobnimi modeli z enakim, celostnim in povezljivim pristopom, vključno z metodologijo za obvladovanje tveganj v svetovnem merilu, pokaže, da ima naš sistem z zakonsko urejenim modelom politike javne varnosti na lokalni ravni danes, ko govorimo o vsestranskem razvoju pametnih mest in skupnosti, celo večjo uporabno vrednost, kot si je to ob sprejetju področne zakonodaje pred skoraj dvajsetimi leti predstavljal zakonodajalec.
Če sklenem pri odklonilnem stališču policije do ustanavljanja vaških straž, ga razumem kot utemeljen izraz razumne previdnosti. Tiste previdnosti, na katero policija redno opozarja že pri tako imenovani državljanski aretaciji, ko vsakdo lahko prime in za nujno potreben čas na kraju zadrži osebo, zaloteno pri izvrševanju kaznivega dejanja. Ena od komercialnih televizij je pred kratkim, ko je poročala o usposabljanju novih kriminalistov in kriminalistk na kriminalističnem tečaju, predvajala vajo z namišljeno aretacijo oboroženih roparjev.
Med prikazom so inštruktorji kriminalistične policije posebej opozorili, da se ne bi ljudje sami spuščali v spopad s storilci tovrstnih kaznivih dejanj, saj s tem lahko tvegajo celo svoje življenje. Policija sicer vsako leto izpostavi primere, ko se pogumni ljudje z golimi rokami in v ekstremnih situacijah spopadejo s storilci kaznivih dejanj.
Toda imejte v mislih, prosim, da so to primeri, ko junaštvo z vsemi okoliščinami srečnega konca vendarle gre z roko v roki z razumno previdnostjo. V prirejenem slogu znanega pregovora o razumni previdnosti – ne ustanavljajte vaških straž in ne igrajte se z javno varnostjo sami doma.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe
