Ko človečnost stopi pred dobiček
Cinizem brezobzirnih, da je sila prirojena pravica močnejših, morala in etika pa zatočišče šibkih, grobo izraža, kar je ljudem kot plenilski vrsti dano po naravi človeškosti. Na drugi strani je človečnost, v preambuli Splošne deklaracije človekovih pravic smiselno opredeljena kot civilizacijska pridobitev spoštovanja človekovega dostojanstva, enakih in neodtujljivih pravic vseh članov človeške družine, temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu.
Kakor da bi med enim in drugim, človeškostjo in človečnostjo stali na potresni prelomnici, tako kot v filmskem spektaklu Prelomnica Svetega Andreja, ko preteča nevarnost z usodno dilemo žene glavnega junaka v odločitev med eno in drugo stranjo, da bližnje reši pred smrtonosnim valom. Nazorneje povedno, globoka moralna dilema na prelomnici našega časa, v katero nas z nevzdržnimi stališči, da je vojna na pravi strani zgodovine, silijo celo svetovni voditelji. S stališči, ki ne barantajo le z milijardami dobička, temveč s preživetjem človeštva.
Pred kratkim sem po naključju odkril dobrodelno trgovin'co v preurejenem prostoru, kjer je nekoč obratovala podružnica neke bančne ustanove. Pozornost mi je pritegnil napis na vratih: Verjamem vate – vključevanje ljudi z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v delovna okolja. Paradoks etike skrbi na eni in finančnega kapitalizma na drugi strani z obrnjenim dokaznim argumentom, da je človečnost vendarle pred dobičkom. Medtem ko sem iskal priložnostno darilo, mi je trgovka pripovedovala življenjsko zgodbo o izdelkih na prodajnih policah. Izdelki so stvaritev pridnih rok otrok in mladostnikov iz ranljivih skupin. Društvo Verjamem vate jih tako s praktičnim usposabljanjem v okviru socialnega podjetništva usposobi, jih tudi z osebno asistenco vključuje v delovno okolje in družbeno skupnost. Od besed k dejanjem človečnosti.
Po sledi življenjske zgodbe sem na spletu prebral, kako sta Alenka in Vesna, mami otrok s posebnimi potrebami, januarja 2014 združili moči in ustanovili društvo Verjamem vate. Etično vodilo skrbnosti, ki izvira iz materinskih src, je bilo rojeno s spoznanjem in trdno namero, da so lahko tudi družine z otroki s posebnimi potrebami srečne. Izpoved materinske ljubezni me je spodbudila, da stopim v stik z Alenko in Vesno, ki vsak trenutek živita za človečnost. To je tista prava drža močnih ljudi, ki iz srca sprejemajo odgovornost in se nesebično razdajajo za sočloveka v stiski. Ko ob tem pomislim na množično solidarnost z žrtvami nedavne ujme, besede in dejanja človečnosti v tej državi še kako štejejo. Moto društva Verjamem vate je »Samo verjeti moramo, da zmoremo«.
Na prošnjo za srečanje so se v Verjamem vate odzvali s povabilom, da jih obiščem v Domžalah, kjer deluje tudi njihov dnevni center za mlade z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Vabilu so prijazno »pripeli« izkušnjo varovank in varovancev, da občani Domžal čedalje bolj sprejemajo in podpirajo drugačnost, kar je splošno pomemben dejavnik kulture raznovrstnosti ter vključevanja v lokalnem okolju in javnem prostoru. V tem primeru torej dejavnik sreče otrok in mladostnikov iz ranljivih skupin, ki so zaradi tega skupnosti neizmerno hvaležni. Zato sta dnevni center in društvo Verjamem vate s celotnim lokalnim okoljem vred njihov drugi dom.
Življenjske zgodbe, ki jih o tem na svojem blogu pišejo Benjamin, Klara, Lan, Laura, Meta, Teja, Urban so prava mala šola hvaležnosti. Pa tudi medgeneracijskega sodelovanja, trajnosti in etike vključevanja. Ob podpori društva Verjamem vate, Občine Domžale, javnih in zasebnih ustanov, vzgojno-izobraževalnih zavodov in podjetij otroci ter mladostniki iz omenjene skupine ročno ustvarjajo izdelke, ki jih ponujajo v trgovin'ci, vstopajo v delovno okolje ali s svojimi aktivnostmi nastopajo na različnih prireditvah in kulturnih dogodkih. Kjerkoli se pojavijo, kot za stavo drug za drugim padajo stereotipi o ljudeh in skupnostih šibkejših.
Medtem ko sem na spletu prebral življenjske zgodbe otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami o sreči v dnevnem centru Verjamem vate, je v Delu izšel članek Alija Žerdina o vključevanju oziroma družbeni integraciji, mojstrsko zakodiran v prispodobi matematične formule: »Družbeni stroški, ko je del populacije slabo integriran v družbo in pahnjen v neperspektivni geto, so bistveno višji od stroškov, ki so povezani z integracijo – tako otrok kot njihovih staršev« (Multikulturnost dvojnega ulomka, Delo 18. 9. 2023).
Če to, kar je zapisal Žerdin, poskušam prevesti v jezik in mračno statistiko družbene patologije, nasilja in tako imenovanih krvnih deliktov, so med najhujšimi izgubami neuspešne integracije življenja in neznosno trpljenje ljudi. Strokovnjaki ugotavljajo, da človek, ki mu ni dano, da ga drugi sprejmejo, je brez socialnih stikov in odnosov onemogočen, da se vključi (integrira) v skupnost. Brez ustrezne podpore skupnosti izključevanja sam ne zmore niti predelati. Zato se bo prej ali slej odzval z agresijo, bodisi proti drugim bodisi proti samemu sebi. To ni vrednostna ocena, s katero bi se lahko postavljali na to ali ono stran ideologij domnevne večvrednosti. Je le na znanstvenih dognanjih utemeljena trditev, ki pomaga razumeti ključne vzroke, zakaj je vse več duševnih stisk, skrajnega nasilja in samomorilnosti v družbi. Pravni, politični in gospodarski sistem pa ne deluje že zaradi tega, kar v knjigi Svetovni etos pravi Hans Küng, ker ni etičnega soglasja, iz katerega družba črpa svoj etos.
Vesna in Alenka sta me sprejeli v prostorih Verjamem vate. Od mladostnikov sta me pozdravila Urban in Meta. Urban rad občasno streže v eni od kavarnic in pomaga v knjižnici Domžale. Meta pa je strastna šivilja. Njena zgodba na omenjenem blogu pravi, kako jo pri tem spodbuja življenjska želja, da bo nekoč doma znala mamici in očiju skrajšati hlače. V življenjskih zgodbah teh otrok in mladostnikov ne boste našli želja po novem »ajfonu« ali računalniški tablici. Sogovornici sta mi povedali, da je skromnost na neki način prirojena njihovim varovankam in varovancem. Z inovativnimi prožnimi načini učenja za razvoj kompetenc in praktičnih izkušenj jih spodbujajo, da iz skromnosti, ki je vrlina čustvene inteligence, črpajo spodbude za vključevanje v delovno in širše družbeno okolje. Obenem, da skupnosti po svojih močeh hvaležno vračajo, vsaj delček tega, kar jim daje.
Gre za praktičen pristop k vzgoji človečnosti, o katerem sem se pred časom dal poučiti iz strokovnih razprav in pogovorov z dr. Robijem Krofličem, profesorjem za področji obče pedagogike in teorije vzgoje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Medtem ko vzgojno-izobraževalni resor in odločevalci na vse pretege iščejo načine, kako do trajnostne preobrazbe učnega okolja in šolskega prostora, bi morda koristilo, da vsaj za trenutek tudi sami prisluhnejo stroki in praksi vzgoje človečnosti.
Z Vesno in Alenko smo tako izčrpali odmerjeni čas za pogovor o Verjamem vate. Še naprej pa me je žulilo vprašanje, kako v tem, kar delata, vidita družbeno vlogo in enakost žensk. V zadregi, kje začeti, sem se oprl na dognanja ameriške feministke, moralne filozofinje in psihologinje Carol Gilligan, profesorice humanistike in uporabne psihologije, ki je v svojih raziskavah z drugačnim glasom (In a Different Voice) pred skoraj pol stoletja podirala okope pristranskosti tistih teorij moralnega razvoja, zasnovanih izključno na moškem vzorcu. Nekje vmes med njenim mentorjem Lawrence Kohlbergom in Gilliganovo je zgrajena »srednja pot«, po kateri naj bi bila značilnost »moške« etike, da na svet gledajo s stališča moči in pravičnosti, medtem ko je »ženska« etika etika skrbi in odnosov v družbi. Sogovornici sta mi to »srednjo pot« v nekaj stavkih demantirali. Življenje ni povsem črno-belo, temveč je s takimi in drugačnimi odtenki prepleteno in barvito. Njune izkušnje z vzgojo človečnosti, ki izvirajo iz etike materinskega srca, pravijo, da za trajnostno, vključujočo in varno prihodnost za vse, za strpno in solidarno družbo potrebujemo oboje, tako moško kot žensko načelo.
Ko me je Vesna pospremila do vrat, sem se poslovil z mislijo, kako so nekoč davni predniki verjeli v boginjo Vesno, prinašalko pomladi. Vesna in Alenka iz Verjamem vate vsak dan prinašata pomlad otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami. To je zelo zahtevno delo, ki terja veliko ljubeče pozornosti, skrbi in sočutja. Kdo si ne bi želel živeti v skupnosti takih ljudi? Brez tega bo človečnost še naprej stopicala za dobičkom.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
