Pohodniški užitki pri sosedih: pet najlepših pohodniških tur
Neponovljive pohodniške izkušnje vas čakajo na pobočjih Velebita, Gorskega kotarja in Slavonije ter celo na Mljetu in ne ponujajo le fizičnega izziva, temveč tudi zanimiv vpogled v kulturno dediščino teh krajev. Gorski svet na Hrvaškem vas bo očaral s svojo nedotaknjeno lepoto. Za vse, ki iščete pristni stik z divjino in pravo avanturo, je Hrvaška lahko sanjska destinacija.
Najlepša pohodniška tura na Hrvaškem: Premužićeva pot
Ko izbirate lokacije, kjer bi na Hrvaškem lahko preživeli aktivne počitnice, nikakor ne smete izpustiti najlepše pohodniške ture. Premužićeva pot v nacionalnem parku Severni Velebit je dolga 57 kilometrov in se vije po najbolj nedostopnih predelih severnega in srednjega Velebita, vendar je primerna tudi za manj izkušene gornike, saj se po poti dobesedno sprehajate.
Premužićeva pot že skoraj stoletje navdušuje generacije planincev in ljubiteljev neokrnjene narave, in ko jo enkrat prehodite, se boste nanjo vedno znova vračali, saj vas bo očarala s svojo lepoto in divjino ter pristno kulturno dediščino.
Pot je zgrajena v popolnem sozvočju z velebitskimi skalami, tako da že stoletje kljubuje najtežjim vremenskim razmeram. Nezahtevna in dostopna odpira vrata v čudoviti Velebit, kjer se vam s poti ponujajo razgledi na edinstvene Kornate. Zvečer se lahko prepustite opazovanju nočnega neba.
Najprimernejši letni čas za obisk Velebita je toplejši del leta. Glavna pohodniška pot poteka med planinskim domom na Zavižanu (1594 m) in Baškimi Oštarijami (927 m), lepote nacionalnega parka Severni Velebit pa lahko raziskujete po eni od številnih stranskih poti, obiščete lahko tudi ostanke pragozda Štirovača, kjer se ponujajo tudi vodni izviri. Nepozaben izlet zaključite v katerem od številnih postojank in zavetišč, kot so planinski dom Alan, koča Rossi, planinsko zavetišče Skorpovac, pastirske koče na Alanu ali planinska koča Prpa.
Velebit ponuja tudi veliko možnosti za plezalne podvige. Povzpnete se lahko na Agin kuk ali Rujičin kuk pri Dabarskih kukih.
Ljubitelji podzemnih lepot lahko raziskujejo tudi notranjost te kraške gore. Za podzemne lepote se je treba odpraviti južneje do Cerovačkih jam in se sprehodite skozi jamski kompleks, poln zgodb o vilah in bajeslovnih bitjih Velebita, skrivnih jamskih rovih in čudovitih skulpturah, ki jih je ustvarila mati narava.
Gorski zaklad ravninske Slavonije: Papuk
Mislite, da je Slavonija eno samo prostrano ravninsko območje? Motite se. Slavonijo krasi gorski venec v obliki velikanske podkve in obkroža rodovitno Požeško dolino, ki so jo Rimljani poimenovali Zlata dolina. Res je, da na slavonskih gorah ni prepadnih sten, so pa prostrani slavonski gozdovi.
Gore v naravnem parku Papuk imajo pestro geološko preteklost, zato je to območje izjemno razgibano in zanimivo. Najlepši kraj v slavonskih gorah je idilična dolina Jankovac, kjer so na precej majhnem območju lepi travniki, dve umetni jezeri, gorski izvir, nad njim pečina z dvema zanimivima jamama, pod dolino pa je skala s 30-metrskim slapom. Celotna dolina je dobila ime po plemiču iz Voćina Josipu Jankoviću, ki je zaradi ljubezni do divje narave opustil razkošno življenje na Dunaju in se preselil v zelene kotičke Papuka.
Pri planinskem domu Jankovac se začne tudi Grofova učna pot, ki vodi mimo jezer, nato pa se rahlo vzpne skozi gozd do današnjega izvira potoka Jankovac. Na »steklarskem pokopališču v dolini so bili pokopani prvi prebivalci doline Jankovac – steklarji, ki so se v poznem 18. stoletju preselili z območja današnje Avstrije. Sprehodite se do slapa Skakavac (Kobilica), največjega slapa v Slavoniji.
Glavni vhod v naravni park Papuk je z južne strani v Veliki, kjer je tudi informacijski center za obiskovalce. Blizu centra, za cerkvijo sv. Avgusta, je termalni vrelec – Veličke toplice, od koder v notranjost Papuka vodi več urejenih planinskih poti. Na drugi, severni strani se do Jankovca pride po cesti, ki vodi iz Slatinskega Drenovca. Pohodnikom bodo všeč številne prijetne planinske poti, med katerimi velja izpostaviti pot čez skalni vrh Lapjaka in pot skozi Duboko, dolino potoka Dubočanke.
Mirni skalnati velikani: Risnjak in Snježnik
Če bi morali izpostaviti majhno območje hrvaških gora, kjer se prepletajo najrazličnejše naravne posebnosti, bi bil to najverjetneje narodni park Risnjak, kjer se srečujejo alpski, dinarski, sredozemski in celinski vplivi. Prav na Risnjaku sta se panonsko in peripanonsko območje najbolj približala Jadranu in razvodje jadranskega in črnomorskega bazena je tu najbližje jadranski obali.
Obiskovalce bodo navdušili stari in dobro ohranjeni gozdovi, čudovite razgledne točke in svetlo zeleni odtenki Kolpe, ki iz izvira pod Risnjakom. Osupljiva turkizna barva izvira in njegova lega v naravnem amfiteatru ponujata spektakularno doživetje lepote in miru. Izvir reke Kolpe je jezero ovalne oblike pod več sto metrov visokimi strmimi stenami.
Risnjak je eden najslikovitejših hrvaških vrhov, drugi najvišji v Gorskem kotarju. Z vrha je lep razgled na Reški zaliv, Krk, Učko, Čičarijo, Snježnik in slovenski Snežnik, Lokvarsko jezero, Bjelolasico in Velebit, na sedlu pod njim pa je Schlosserjeva planinska postojanka. V bližini ni naselij, temveč prostran gozd, iz katerega se dvigajo številni vrhovi.
Na zahodni strani je greben Risnjaka ločen od Snježnika z globoko razčlenjeno dolino, katere gozdna pot vodi iz Gornjega Jelenja proti Gerovemu in tako omogoča najkrajši možni gorski dostop do vrha Risnjaka.
Na vzhodni strani se pobočja Risnjaka spuščajo proti Črnemu Lugu. Vzpon s Črnega Luga na Risnjak traja tri ure, obstajata dve poti. Blizu Črnega Luga je Leška dolina, ki jo lahko raziščete peš po učni poti, ki se začne tik ob upravni stavbi parka, v majhni vasici Crni Lug.
Tudi sosednji greben Snježnik je impresiven, ponuja razglede na slovenski Snežnik, Obruč, Učko, Reški zaliv z otoki severnega Jadrana, vrh Risnjaka pa je tako lepo viden le s Snježnika. Celoten greben in najvišji vrh sta tako kot njen slovenski soimenjak dobila ime po ogromnih količinah snega, ki se kljub bližini morja obdrži do pozne pomladi. Vzpon na vrh Snježnika se začne na Platku, ki je tudi smučarska destinacija Rečanov. Za vzpon na Risnjak s Platka potrebujemo uro in pol, planinska pot pa je dobro označena in posebej zanimiva.
Zibelka hrvaškega alpinizma: Klek
Strmi Klek v bližini Ogulina že od daleč s svojo mogočnostjo privablja poglede. Klek je štiri kilometre dolg greben, ki se vleče v smeri severozahod–jugovzhod vzdolž vzhodnih delov Velike Kapele. Najpomembnejša vrha Kleka sta Klečice ali Mali Klek (1058 m) in Veliki Klek (1182 m), od koder so osupljivi razgledi na Bjelolasico, Risnjak, Ogulin in jezero Sabljak, ob jasnih dneh pa je mogoče občudovati tudi Julijske in Kamniške Alpe v Sloveniji. Na Kleku so prvi hrvaški alpinisti opravili številne prve vzpone, zato ga imenujejo kar zibelka hrvaškega alpinizma.
Klekova pobočja se postopoma spuščajo proti Ogulinskemu polju in dolini Dobre. Od vznožja do grebena je ves porasel z gozdom, ob vznožju gore pa se razprostirajo prostrana travišča, polna pisanega cvetja. Zaradi izjemne krajinske in biološke vrednosti je bilo to območje leta 1971 zavarovano kot pomembna krajina, del pa je zaščiten kot geomorfološki in botanični rezervat.
Najkrajša in najpogosteje uporabljena planinska pot na Klek se začne v Bjelskem, v vasi Potok Musulinski ob zahodnem vznožju gore. Do planinske postojanke pod vrhom Kleka potrebujemo eno uro, do vrha pa še pol ure. Poleg Bjelskega vodijo na Klek tudi planinske poti iz Ogulina in Hreljina. Vzpon na Klek ni zahteven, vendar je vseeno nepozaben.
Klek z vsake strani kaže drugačen obraz. Gledan z vzhoda in juga je videti kot speči velikan. Po tradicionalni pripovedki je na vrhu zbirališče čarovnic, ki so nekakšen simbol gore in Ogulina. Janez Vajkard Valvasor je v 17. stoletju zapisal, da se v nevihtnih nočeh na vrhu Kleka opolnoči zberejo čarovnice in vilini z vsega sveta, njihov ples in vriski pa se slišijo do Ogulina.
Gričevnat zeleni biser Jadrana: Mljet
Kot velja za mnoge jadranske otoke, ima tudi Mljet strme in nedostopne obalne dele. Zaradi izjemne narave, kristalno čistega morja, jezer, otokov in bogate kulturne dediščine je Mljet edinstven biser jadranske obale.
Leži čisto blizu Dubrovnika, Korčule in Elafitskih otokov, od polotoka Pelješac pa ga loči le Mljetski kanal. Otok ponuja idealne možnosti za pohodništvo, čez celoten otok se razteza planinska pot. Najvišji vrh Mljeta je 514 metrov visoki Veliki grad, tu je še ducat drugih vrhov, višjih od 300 metrov. Izhodišče planinske poti na Veliki grad je Babino polje, od koder je tudi dostop do kraške Odisejeve jame na srednjem južnem delu otoka.
Najprivlačnejši del Mljeta je severozahodni, ki je bil zaradi jezer, bogate vegetacije in razčlenjene obale leta 1960 zaščiten kot nacionalni park. Dva morska zaliva – Malo in Veliko jezero na SZ Mljeta – sta bila nekoč sladkovodni jezeri, vse do začetka krščanske dobe pa sta bila povezana z ozko ožino. Najlepši razgled na jezera, kot jim še vedno pravijo, oziroma zalive je z vrhov Montokuca in Gradine, kamor vodijo urejene sprehajalne in planinske poti.
Naročnik oglasne vsebine je Hrvaška turistična skupnost
