Ženska izkušnja, večja od Barbie
Medtem ko sta lani na svetovni ravni največ pozornosti (in dobička) pritegnila filma Barbie v režiji Grete Gerwig in Oppenheimer Christopherja Nolana, je gledalce v Italiji mnogo bolj navdušil film domače produkcije. V kinih si ga je ogledalo več ljudi kot katerega od omenjenih, zato je bil tudi izkupiček od prodaje vstopnic višji – slabih 35 milijonov evrov.
Tako kot Barbie C'è ancora domani (Še vedno je jutri) govori o zgodbi ženske, pa tudi posnela ga je ženska. S tem v Italiji ni bil le najuspešnejši film lanskega leta, temveč velja tudi za najuspešnejšega, ki ga je kdaj posnela italijanska režiserka. Njegova stvariteljica, 50-letna pevka, pisateljica in igralka Paola Cortellesi v pogovoru za BBC ob tem ni mogla skriti navdušenja. Povedala je, da takšnega uspeha ni pričakovala in da že mora biti nekaj dobrega v teh zgodbah o ženskah, da se je na vrhu znašla ob uspešnici, kot je Barbie.
Vendar je tema njenega filma povsem drugačna. Črno-beli C'è ancora domani se dogaja v Italiji leta 1946, ko so ženske v Italiji dobile volilno pravico. Glavna junakinja Delia, ki jo odigra sama, je žrtev družinskega nasilja. Izid filma je sovpadel s smrtjo 22-letne študentke Giulie Cecchetin, ki naj bi jo umoril njen nekdanji fant, temu pa so po vsej državi sledili protesti proti nasilju nad ženskami. To je v Italiji pereč problem, lani se je vsake tri dni zgodil femicid. »Morda imamo zdaj ženske določene pravice in zaščito, toda v družbi se ni spremenila miselnost, ki ljubezenski odnos izkrivlja in ga spreminja v lastniškega,« razmišlja Paola Cortellesi. Zato, pravi, potrebujemo boljšo izobrazbo.
