V nadaljevanju preberite:

Ker asteroidi in kometi ne oddajajo lastne svetlobe, ampak le odbijajo Sončevo, jih je težko opaziti, ko so daleč od Sonca, in še posebno težko, če se »skrivajo« za Soncem, na drugi strani kot Zemlja. Večja telesa v splošnem odbijajo (odvisno od albeda) več svetlobe, zato jih je lažje odkriti. Kmalu po odkritju telesa tirnice še ne morejo natančno določiti, in ko jo »podaljšajo« v prihodnost, pogosto ne morejo izključiti možnosti, da bo telo trčilo v Zemljo. Z več zbranimi opazovalnimi podatki postane določitev tirnice zanesljivejša in običajno se izkaže, da zgreši Zemljo.

Tako je, k sreči, bilo za vsa večja telesa, odkrita do zdaj. A prej ali slej bo kako večje telo drvelo proti nam. Človeštvo za zdaj nima tehnoloških rešitev za preusmerjanje ali razstrelitev asteroida ali kometa. Kljub razvoju tehnologije v uspešnih vesoljskih misijah, kakršni sta bili Rosetta (katere modul Philae je pristal na kometu) in Dart (Double Asteroid Redirection Test), bi potrebovali od pet do deset let priprav, da bi lahko preprečili trk ali vsaj zmanjšali njegove posledice (razstrelili telo na manjše kose, od katerih bi večina zgrešila Zemljo, ali ga preusmerili na nenaseljena območja). Za pripravo in izvedbo možnih scenarijev bi bilo ključno, kako zgodaj bi odkrili nevarnost. Večino potencialno najnevarnejših, velikih asteroidov že poznamo, presenetijo pa nas lahko kometi, ki nenapovedano priletijo iz oddaljenih temnin Osončja in nam ne bi dali veliko časa za ukrepanje.