Pisani travnik
Ko pridem domov v Novo mesto, moram vedno nujno obiskati Šentjošt, drugače se mi zdi, kakor da je nekaj narobe. »To je mora cerkev, tu celim svoje rane,« pojejo Faithless v komadu Bog je DJ. Natančno tako se počutim, ko hodim skozi gozd do Šentjošta. Ničkolikokrat prehojena pot me z vsakim korakom vrača bolj k sebi, prihod na travnik na robu gozda nad vasjo pa je tisti ooommmm, ki sem ga dolga leta izdihovala na urah joge, a nikoli zares začutila.
Travnik s pogledom na Gorjance je eden mojih najljubših krajev. Še posebej spomladi, ko na njem zacvetijo kukavičevke, po domače orhideje, zaradi česar se mi je od nekdaj zdel eksotičen in poseben. Poleg njih so tam še ranjaki, strašnice, navadna mračica, med višjimi rastlinami pa travniška kadulja, ivanjščice in navadni klinček. (Priznam, večino imen sem našla v Katalogu polnaravnih travišč Slovenije.)
Na gozdnem robu cvetijo gozdne jagode, v spodnjem delu travnika, ki se zarašča, pa sem pred nekaj leti našla navadne kosmatince. Med vsemi temi cvetovi letajo čmrlji, divje čebele in metulji, kakršnih drugje ne vidim več.
Tudi pisanih travnikov, na katerih se harmonično mešajo bela, rumena, oranžna, rožnata, rdeča, vijoličasta in modra, ni več veliko. Tiho izginjajo zaradi spreminjanja v pašnike, intenzivne travnike za pridelavo krme, zaradi pozidave ali pa se zaraščajo, ker so na strminah, ki se jih nikomur več ne da obdelovati. Človek je uničevalec pisanih travnikov, a je bil tudi njihov stvaritelj, saj je večina takšnih, kakršen je v Šentjoštu, nastala na območjih, kjer so ljudje posekali gozd, da bi na njih pridelovali krmo za živali. Vendar so včasih to počeli manj intenzivno, danes pa tako temeljito, da od travnikov ostane samo še zelena puščava, kjer ni več hrane ne za žuželke ne za ptice.
Da bi se bolj zavedali, kaj izgubljamo, in proces preprečili, moramo to poprej spoznati. Večji del življenja sem obiskovala travnik, ki sem ga občudovala brez spraševanja, kaj raste na njem. Potem sem odkrila čudoviti svet rastlin.
