Jutra se neutrudno polnijo/v teži tvoje samote,/ko se krpe razžirajo/in se gozd spreminja v mlako/in mlaka izhlapeva noč, v eni od pesmi, ki se napajajo pri intimizmu, v prostorih oddaljevanja in približevanja, zapiše Eva Ule (2001), magistrska študentka slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije na ­Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Sramežljivo vstopanje v poezijo: o pisavi Eve Ule

Ob pisanju pesmi, esejev in literarnih kritik Eva Ule tudi urednikuje, svoja dela pa je doslej objavila v revijah Literatura, Nebulae​, Mentor, Besedoholik, Spirala, Zvon, zinu Monstruma, antologiji Širi poezijo, ne strahu, zborniku Sila spomina ter na spletnih portalih Koridor – križišča umetnosti, LUD Literatura, AirBeletrina, Stigma, Psevdopoeti in Ars Litera. Njene pesmi so bile lani objavljene v Rokopisih 45, v prevodu Tinkare V. Kastelic, pa tudi v reviji Panel magazine in spletni reviji Poetryzine.

Letos je bila članica žirije natečaja mala Veronika, nagrade kritiško sito, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov, članica programskega odbora festivala Itn. ter del organizacijske ekipe Rdeče niti. Kot literarna urednica trenutno deluje v okviru spletne platforme Koridor – križišča umetnosti, ob tem je tudi urednica za poezijo revije Nebulae in knjigarka v LUDi knjigarni. Ko ne bere in ne tipka, se, pravi, uči japonščino in španščino, se potika »po realnih in – med branjem in igranjem namizne igre dungeons & dragons – tudi fantastičnih kotičkih sveta«.

Zrela, izčiščena in drzna pisava

Tisto, za kar prej še nisi poznal jezika

Kot je dejala Eva Ule, njen ustvarjalni impulz izhaja iz zavedanja, da svojih bogatih notranjih svetov nikoli ne moremo zares deliti z drugimi, včasih jih ne znamo pojasniti niti samim sebi. »Besede preprosto ne zadostujejo, a so vse, kar imamo. Pa tudi če nekako (iz)najdemo izraz, ki se približa temu, kar doživljamo in čutimo kot resnično, se lahko izgubi v komunikacijskem šumu, saj je vse, kar je izrečeno, slišano, prebrano, vedno že interpretirano.

Mogoče mi je zato tako blizu semantično polje živalskega in rastlinskega sveta – gre za dialog, sporazumevanje, a brez besed in verjetno z manj nesporazumi kot med ljudmi. Ali kakor je v pesmi Psalm izvrstno ubesedil Kajetan Kovič: Blažena nerazumnost živali, / ločena od besed, ki so dane človeku, / da se z njimi do nesporazuma zastrupi.«

Pesnica je dodala, da piše o inherentni osamljenosti, ambivalenci in absurdnosti bivanja, izgubljenosti v mnoštvu resnic ter o poskusih zbliževanja in ubeseditve doživljanja sveta in trenutkov, ki tičijo med svetom in nami. Pri tem se ji zdi »pomembno tudi razmerje med besedami, stavki, povedmi, fonemi, grafemi ter njihovo odsot­nostjo in razpadom. Slovenščina je besedotvorno neverjeten jezik in me kot taka vsakič znova preseneti in navduši. In včasih, ko se dopusti upogniti, prepogniti, zlomiti do skrajnosti, v vrzeli vznikne prav tisto, za kar prej še nisi poznal ­jezika.«

Ob pisanju pesmi, esejev in literarnih kritik magistrska študentka slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije Eva Ule (2001) tudi urednikuje. FOTO: Voranc Vogel

Zapolnjevanje praznih prostorov v pesmi

Če je njen cilj v pisanju »razumeti in biti razumljena – pa karkoli že to pomeni«, poezijo prebira praktično vsak dan, ob tem pa skuša slediti sodobnim, večinoma slovenskim pesniškim glasovom. »Mislim, da prav vsaka izmed poetik, ki me nagovorijo, pusti svojo sled tudi v mojem dojemanju in pisanju poezije. V zadnjem času so me najbolj nagovorili Ana Pepelnik, Denis Škofič, Gregor Podlogar, Eugenijus Ališanka; vedno znova se vračam in na novo odkrivam Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Gregorja Strnišo, Srečka Kosovela, Anjo Zag Golob, Katjo Perat, Veroniko Dintinjana, Sylvio Plath, Ko Una in Shuntaroja Tanikawo,« je dodala.

V prihodnji pisateljski praksi bo Eva Ule še naprej »poskušala s čim manj besedami, čim bolj zgoščeno in pristno upovedati izkustvo časa, prostora, medčloveškega stika, bivanja nasploh. Rada bi še bolj preizkušala meje jezika in gibkost slovenščine ter ponudila še več praznih prostorov v pesmi, ki jih bralci lahko zapolnijo sami. Po tiho si želim tudi, da bi se ideja pesniške zbirke, ki se mi že nekaj časa kotali po mislih, počasi izkristalizirala in da bom imela dovolj ustvarjalnosti, vztrajnosti in discipline, da se bo tudi uresničila.«