Sramežljivo vstopanje v poezijo: o pisavi Eve Ule
Z neobjavljenimi avtoricami imam vselej isto zagato: kam in kako jih umestiti v širšo sliko literarne krajine. Morda je to celo njihova prednost; v tej neumeščenosti je namreč še dovolj manevrskega prostora za izoblikovanje lastnih avtorskih potez. Ob prvem prebiranju lahko poezijo Eve Ule označimo za intimistično. Zanima jo predvsem lastno čutenje sveta in sebe v njem: Pogreznila sem se v svoje življenje,/razprla cvet rok,/naj me prevetri …
Past takšnega intimizma je vselej možnost, da poezija ostane zaprta same vase. Natanko temu žal podležejo tudi pričujoče pesmi. S kopičenjem metafor, s katerimi izraža večinoma melanholično ali pesimistično razpoloženje: V grozi postati/škržat nečimrnosti / in polniti to gluhost niča …, nam pesnica sicer uspešno prenese določen sentiment, vendar nikdar ne izvemo vzroka za to. Bralki umanjka kontekst, ki je ključen za razumevanje pesmi. Namesto tega je prepuščena čutenju, ki obvisi v zraku.
Tako pesmi na motivni ravni ostajajo predvsem nereflektirane. Zdi se, da beremo zgolj vtise ujetosti in želje po begu (od česa? pred kom?): Nikoli ne bomo [...] iznašli prave besede,/ki bi povedala, / kako zelo me je strah … Izstopajoč primer umeščanja poezije v prostor je krajša pesem reka sanj, v kateri zapiše: smrdiš po asfaltu v katerem si se rodil/tega ne pozabi ko prečkaš reko sanj. Že prvemu verzu pesmi uspe dvoje: umestitev v urbani prostor in nedvoumna opredelitev do tega. S tem začrta močno osnovo, vendar te v nadaljevanju pesmi ne razvije.
Nekakšno opredeljenost do sveta onkraj čustev lahko zaznamo tudi v pesmi Preden se prepih zapre, v kateri zapiše, da nikjer ni več zatočišča/papirja/vrednot/struktur/metafor. V tej pesmi je opazen obrat, ki nakazuje, da se pesnica referira na zunanji svet. Za razliko od preostalih pesmi v tej zavzame skoraj vzvišeno pozicijo do okolice. Očitek, da nikjer ni več vrednot, brez opredelitve, kakšne naj bi bile te vrednote in zakaj bi morali ljudje slediti ravno tem in ne drugim, je v najboljšem primeru pokroviteljski, v najslabšem pa konservativen.
Premišljenost posameznih elementov pesmi je prepoznavna predvsem v smiselnem in koherentnem menjavanju prve in druge osebe ednine ter prve osebe množine. Tako Eva Ule jasno nakaže mesto izrekanja. Kljub temu v pesmih, ki so pisane v prvi osebi množine, pogosto ostane nedorečeno, kdo ta mi sploh je (Nikoli ne bomo dosegli narave/ali začeli zeleniti po žalovanju …). To je mogoče razumeti tudi kot sramežljivost izrekanja, kot poskus odmika od lastne pozicije in približevanja neki univerzalnosti. Slednja učinkuje kot kamuflaža pred dejanskim (torej specifičnim) sporočilom.
Nekaj dobrodošle razgibanosti je opazne tudi v triptihu puščava samot, v katerem Eva Ule s ponavljanjem zadnje črke ali zloga prejšnje besede nakaže odmev oziroma zvočnost besede v fizičnem prostoru. Denimo tam, kjer zapiše morda v puščavo samot/t t t. V danem primeru precej uspešno poudari besedo samota s tem, ko s ponavljanem črke t ponazori odmev, ki je možen zgolj v izpraznjenem prostoru osame.
Drugačen učinek ima ta postopek v prvem delu cikla, v katerem dva verza pred besedno zvezo se odkrhne s ponavljanjem kh kh kh poskusi poudariti krhanje [na licu zaledenele solze]. Namesto poudarka tukaj ustvari motečo prekinitev med prejšnjim in naslednjim verzom, saj ponavljanje črk k in h ne ustvari prepoznavnega medmeta, ki bi spodbudil kakršnokoli asociacijo; sploh pa je od besede, na katero se referira, predaleč in bralko zgolj zmede.
V izboru poezije Eve Ule lahko prepoznamo nekaj nejasnosti pri rabi pesniških tehnik (na primer prelomi verzov, ki ničesar ne poudarijo). Leposlovje je eno od redkih področij, ki avtoricam omogočajo drugačno upoštevanje slovničnih pravil oziroma pogosto tudi kršenje pravil. V obravnavani poeziji sledimo bodisi popolni opustitvi velikih začetnic in ločil bodisi strogemu sledenju slovnici, ne eno ne drugo pa ni v sozvočju z vsebino niti je ne podkrepi. V tej nedorečenosti forme je tisti uvodoma omenjeni manevrski prostor za nadaljnje raziskovanje, preizkušanje in okušanje potenciala avtorske poetike.
Hana Samec Sekereš (2002) je študentka kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kot sodelavka kulturne redakcije Radia Študent redno objavlja literarne kritike, reportaže in intervjuje. Občasno prevaja iz nemščine in madžarščine.
