Tepeš je razčistil sam s sabo in si že odpustil

Moravske Toplice – Po Robertu Kranjcu, ki je navijačem pomahal v slovo konec lanskega marca v Planici, je zdaj svoje skakalne smuči v kot postavil še drugi član uspešne slovenske ekipe, ki je pod vodstvom Gorana Janusa navduševala v minulem desetletju. Po temeljitem razmisleku je namreč športno pot včeraj pri 31 letih uradno sklenil tudi Jurij Tepeš, zmagovalec dveh tekem za svetovni pokal ter med drugim član bronastega moštva na nordijskem SP v Oslu 2011 in leto dni pozneje tudi na SP v poletih v Vikersundu.
 

S koncem kariere ste se spogledovali že lani, vendar pa ste vztrajali še eno sezono, ker ste prišli do ugotovitve, da si ne bi odpustili, če ne bi (vsaj) poskusili priti v ekipo za planiško SP v poletih. To so zaradi pandemije novega koronavirusa preložili na december, do takrat je le še nekaj več kot pet mesecev.

»V minulo sezono sem vložil vse, kar sem imel. Starša (oče Miran in mati Zlata), žena (Nuša) in zaposleni na smučarski zvezi so mi pomagali pri tem projektu. Konca športne poti ne morem odlagati v nedogled. Če bi bil v zadnji zimi uspešnejši, bi nadaljeval vsaj še leto, dve ali celo tri. Ker mi ni šlo, kot sem si zamislil, sem razčistil sam s sabo in si že odpustil. Spoznal sem, da sem pokazal, kar sem lahko. Tekmeci so zdaj čedalje bolj suhi, jaz pa imam na žalost preveč mišic. Skoki so se v zadnjem obdobju razvili v drugo smer, sam tem trendom zaradi svoje telesne konstitucije nisem mogel več slediti. V dobro skakalcev upam, da se bo krivulja obrnila in da se bo spet bolj kaznovalo pretirano hujšanje.«
 

Kaj bi izpostavili kot vrhunec svoje kariere – obe posamični zmagi v Planici (2013 in 2015)?

»Hm, že od nekdaj sem se najbolje počutil ob moštvenih uspehih, zato mi ekipne zmage (9) pomenijo skoraj več. Ni lepšega, ko lahko evforijo deliš še z reprezentančnimi kolegi. Seveda si pa želi vsakdo tudi sam stati na vrhu. Meni je to uspelo dvakrat in s tem sem zadovoljen.«

Zmagati vam je uspelo dvakrat več kot vašemu očetu Miranu.

»Že, že, toda on ima olimpijsko kolajno, ki je jaz nimam.«

Z 235,5 metra ste si leta 2012 v Vikersundu nekaj časa lastili tudi državni rekord, preden vam ga je tam spet vzel Robert Kranjec. Ne bom pozabil, kako ste tam odgovorili na opazko Jelka Grosa, češ da ste pa nekaj minut vendarle bili rekorder.

»Kaj sem mu že rekel?«

Da ste bili rekorder nekaj minut dlje od njega.

»Da, zdaj se spomnim. Dobro sem mu odgovoril. Zdaj bi mu odvrnil enako.«

Kateri je bil vaš najboljši nastop v karieri? Planiški finalni (244 m), za katerega ste od vseh petih sodnikov prejeli najvišjo oceno 20,0?

»Da, verjetno je bil tisti tehnično za tisti čas res najboljši. Sam sem imel sicer občutek, da sem letos, še posebej na treningih, skakal bolje, vendar pa so drugi še bolje.«

Doživeli ste veliko vzponov in padcev. Kdaj vam je bilo najtežje?

»Psihično mi je bilo najtežje med sezono 2018/19. Nikoli mi ni bilo težko trenirati, sploh ne poleti, težko je postalo, ko sem spozna(va)l, da nisem več zraven. Takrat sem začel izsiljevati dobre skoke oziroma rezultate, glava se je začela polniti, zaradi česar sem imel včasih občutek, da mi jo bo razneslo.«

Boste poslovilni polet opravili na decembrskem SP v Planici?

»Resda me nekateri nagovarjajo k temu, a sam ne vidim potrebe zanj.«

Medtem si kot pomočnik Staneta Baloha že nabirate trenerske izkušnje na gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Kako se počutite v tej vlogi?

»Odkar pomnim, sem vedno govoril, da po karieri ne bi delal v skokih. No, vidite, kako hitro se obrne. Zdaj drugače gledam na to, vesel sem, da lahko sodelujem s Stenom, ki zelo dobro predaja svoje znanje naprej.«

Kaj boste še počeli poslej?

»Ko sem še tekmoval, sem ženi večkrat rekel, da bom – ko bom nehal skakati – vseskozi na dirkališčih. A sem v prejšnjem 'življenju' na žalost premalo zaslužil. Saj veste, kako pravijo: da postane v motošportu milijonar tisti, ki je bil prej milijarder. No, pri meni bo to ostal konjiček nad vsemi drugimi.«