Navdušil ga je že prvi sestanek s Tomažem Vnukom

Ljubljana – HK Olimpija še vedno nestrpno pričakuje klic vodstva lige BAHEL in upa, da jih bo razširjeno avstrijsko prvenstvo sprejelo v svoje vrste. Martin Bohinc, 20-letni napadalec zelenih zmajev, pa meri še višje, prestižno lovoriko želi pripeljati v klubsko vitrino. Martin je v zadnji sezoni alpske lige zbral 8 točk, 4 gole in 4 podaje. Nekdanjega člana slovenske mladinske reprezentance odlikuje moštveni duh in ima velike sanje za prihodnost.
 

Kako se je začela vaša športna pot?

Nad hokejem sem se navdušil, ko sem na tekmah spremljal bratranca Anžeta Florjančiča. Trenirati sem začel že pri treh letih, v Zalogu pri Slaviji, ker je tam igral tudi on.

Ni skrivnost, da ima vaš oče zelo rad nogomet. Vas je skušal nagovoriti, da drsalke zamenjate za nogometne čevlje?

Ja, nekaj časa sem med poletjem, ko ni bilo hokeja, igral tudi nogomet. Že od začetka mi je bilo všeč vse kar spada k hokeju: hiter je in nekoliko tudi grob šport.

So vas starši podpirali, ko ste začeli igrati hokej?

Skupaj smo hodili na tekme. Oče je bil z mano tudi na treningih, včasih sva šla skupaj na led. Brez družinske podpore bi bilo težko igrati. Veseli so s tabo in te razumejo, ko gre kaj narobe.

Kdo so vaši hokejski vzorniki?

Ko sem bil mlajši, predvsem bratranec. Danes pa Anže Kopitar. Pred kratkim sem ga prvič videl in bilo je neverjetno.

Kakšne karierne cilje ste si zastavili?

Z Olimpijo bi želel igrati v ligi BAHEL in priti čim dlje. Spomnim se, ko so igrali v EBEL, vendar jim ni uspelo osvojiti lige. Če se ponudi priložnost, bi kasneje želel igrati v tujini. Že od majhnega želim igrati v slovenski reprezentanci.

Kaj pa bi radi dosegli kot posameznik?

Osebna statistika me ne zanima. Sicer lahko s statistiko, točkami, veliko pomagaš ekipi in enkrat bi rad bil vodilni igralec, ki tudi tako pripomore ekipi. Nekoč bi rad kot kapetan pripeljal ekipo do prvega mesta in lovorike. V mlajših selekcijah sem bil dolgo časa kapetan, pa mi to nikoli ni uspelo.

Ste kdaj razmišljali, da bi nehali igrati?

Ne, vendar zelo veliko pričakujem sam od sebe. Najtežje mi je, če se na tekmi ne izkažem ali naredim kakšno napako.

Kako je pri 20. letih igrati za prvo ekipo Olimpije?

Že od prvega sestanka s Tomažem Vnukom sem bil navdušen, da bi zaigral tu. Pred prvo tekmo sem se kar malo tresel, zelo sem bil vesel in ponosen, da lahko igram za ekipo, ki sem jo veliko spremljal kot otrok.

Kdaj ste prvič igrali v polni dvorani Tivoli?

Prejšnjo sezono, ko smo igrali proti Jesenicam. Navijači, tako jeseniški kot naši, so bili neverjetni. Užitek je igrati v takšnem vzdušju in biti končno tudi na ledu, ne samo na tribuni.

Ste bili živčni, ker je šlo za večni derbi?

Pred vsakim derbijem sem bolj »našpičen«. Vsi hočemo zmagati in ne glede na potek sezone je derbi čisto druga tekma. Ni favorita in vsak naredi vse za zmago. Res je odličen občutek.

V klubu imate veliko hokejskih legend (Ivo Jan, Jože Kovač). Kaj mlademu hokejistu pomeni biti obdan s tako uspešnimi igralci?

Zelo dobro je slišati njihove izkušnje, čez kaj vse so šli v karieri. Mlajši igralci z veseljem prisluhnemo njihovim mnenjem in napotkom, kaj ter kako je treba delati.

Ali bolj zaupate trenerjem, ki so bili tudi uspešni igralci?

Zaupam trenerjem, ki imajo veliko znanja in izkušenj. Potem je lažje igrati, predvsem če si trenerja spremljal kot igralca. Iva sem spremljal, ko je igral v Olimpiji, in sem vesel, da lahko z njim sodelujem.

Ste katerega soigralca spremljali kot navijač?

Vse igralce Olimpije, predvsem Žigo Panceta. Ko sem bil majhen, sem ga gledal igrati v Tivoliju. Vesel sem, da sem dosegel raven, ko lahko igram s takšnimi igralci. Od njih se poskušam čim več naučiti.

Ste od Olimpijinih soigralcev dobili kakšen nasvet?

Ni pomembno, kdo da gol, kdo se vrže pod pak, kdo stori kaj. Važno je, da na koncu zmagamo. Če si sam dober, pa ekipa ni, ne boš nikoli ničesar osvojil. To pa je glavno, kar šteje.

Z mladinsko reprezentanco ste igrali na svetovnem prvenstvu na Bledu leta 2017. Kako je bilo igrati na velikem tekmovanju?

Bil sem zelo ponosen, da sem lahko igral za Slovenijo, da sem lahko oblekel reprezentančni dres in je zadaj pisalo Bohinc. Tega sem se res veselil že od majhnega in mi je veliko pomenilo. S soigralci smo bili klapa. Dve leti kasneje smo igrali tudi na Poljskem in tako skupaj osvojili dva turnirja.

Pravijo, da veliko obetate in boste verjetno kmalu prišli v slovensko člansko reprezentanco. Kako bi to komentirali?

Takšni komentarji so mi všeč, ker sam ne govorim rad, kako sem dober ali podobno.