Na Poreč ostal lep spomin, paleta novih nalog pa je že tu

Pokljuka – Osrčje gorenjske planote je med včerajšnjim uradnim treningom, v pričakovanju današnje moške tekme na 20 km (ob 14.15), ponujalo prav prijazno sončno podobo. Danes si seveda prireditelji želijo več gledalcev kot na nedeljski premieri, zbralo se jih je le tisoč, obenem pa se morajo ozirati tudi k spektaklu čez dobri dve leti, ko bo tu svetovno prvenstvo.


Na edinem biatlonskem štadionu pri nas so največje tekmovanje pripravili leta 2001. Ostalo je v spominu po lepih tekmah, veseljakih iz nemških in norveških navijaških vrst, prvi sezoni češkega strokovnjaka Tomaša Kosa pri slovenski reprezentanci ter spoznanju, da ta takrat na domačem snegu ni osvojila želene kolajne. Na stopničke z največjih tekmovanj so morali v našem taboru še malce počakati, a v zadnjih letih je zlasti Jakov Fak močno potegnil voz in športno Slovenijo razveselil tako z naslovoma najboljšega na svetu kot nazadnje tudi s srebrno kolajno na olimpijskih igrah. Tako je povsem razumljivo, da bo za nestrpno pričakovano novo pokljuško prvenstvo, februarja 2021, podčrtan cilj vsaj ene domače kolajne. Toda pod drobnogledom takrat ne bo le tekmovalni uspeh, temveč tudi želena brezhibnost po organizacijski plati.

Nad tistim prvenstvom iz leta 2001 pri mednarodni zvezi vidnejših pripomb na prizorišču ni bilo. A predvsem tujci so pogrešali več živahnega utripa na Bledu, v Gorjah in Bohinju, zlasti biatlonska tekmovanja v nemškem govornem prostoru ter v zadnjih letih tudi v Novem Mestu, vedno znova izjemno obiskanem središču češkega biatlona, razkrivajo kažipot, kako lahko s preprostimi vložki glasbe ter ponudbe domačih jedi in pijač na ličnih stojnicah takšno tekmovanje lahko botruje dodatnemu zaslužku.

Recept iz Anterselve

Pokljuka 2018 pa razkriva tako med tekmovalci kot tudi strokovnjaki in drugimi rednimi spremljevalci še precej manevrskega prostora za lepo podobo svetovnega prvenstva. »Ni kaj skrivati, ponekod je proga že kar pretirano preprosta, pa četudi v svetovnem pokalu dejansko ni lahkih prog. Toda prihod v cilj bo moral biti v prihodnje tukaj drugačen,« je bil jasen Borut Nunar, nekoč trener pri slovenski reprezetanci, zdaj cenjeni tekmovalni direktor mednarodne zveze, in tudi prikimal namigu o nekaterih delih proge, ki bi jih bilo treba nujno razširiti.

Toda slovensko prizorišče, ki ga imajo biatlonci zaradi neposrednega stika z naravo zares radi, ne kliče po izboljšavah le po športni plati. »Predvsem bi morali ubrati preverjeni recept iz Anterselve, kjer vozila brez posebnih oznak organizatorjev preprosto nimajo dostopa na prizorišče. Seveda bi bilo zato treba na Rudnem polju urediti primerno avtobusno postajališče, v izogib gneči pri vhodu na štadion pripraviti nekaj vstopnih prehodov,« razmišlja Nunar.

Pred dnevi uradno odprta blejska severna obvoznica je vsekakor olajšala logistiko prihoda na prizorišče tekme svetovnega pokala, a če se zdaj želeni obisk do vključno nedelje suče okrog 30.000 gledalcev, bo ta številka med svetovnim prvenstvom krepko višja, zato bo treba tudi omogočiti ogled tekem iz neposredne bližine, torej ob progi, sedanjo osrednjo tribuno pa občutno povečati.

Spomin pokljuških prirediteljev na tisto drugo septembrsko nedeljo, ko je bilo na kongresu v Poreču tudi uradno jasno, da bo Slovenija imela biatlonsko SP 2021, je seveda lep, obenem pa prav ta teden razkriva paleto novih nalog. Pred prvenstvom bo še tekma svetovnega pokala v naslednji sezoni, in sicer ob koncu januarja 2020, najprej je seveda v obstoječih razmerah treba lepo zaokrožiti letošnjo prireditev. Ki bi bolj odmevala tudi v primeru domačega tekmovalnega podviga. Prva priložnost za Jakova Faka je že današnja – tekma na 20 km …