Gledalci bi uživali, ugledneži pa predli ob mizah

Pred Pokljuko 2021, osrednjim biatlonskim tekmovanjem predolimpijske zime, je sklepni konec tedna. Marsikaj se je dogajalo v dosedanjem poldrugem tednu svetovnega prvenstva, na katerem žal ni občinstva, iz slovenskega zornega kota pa za zdaj črna pika pripada tudi izostanku vrhunskega dosežka. Bled kot osrednji bazni tabor udeležencev pa je vsaj za hip oživel tudi v teh čudnih časih.

V teh dneh je z udeleženci svetovnega prvenstva v biatlonu, ki je po dveh desetletjih drugič doslej pri nas, v kraju z okolico 1200 zasedenih postelj. Večina prepoznavnih in tudi v zadnjem obdobju prenovljenih hotelov je ob tej priložnosti odprla dveri, živahno je tudi z ukrajinsko in belorusko reprezentanco prav v hotelu na pokljuškem štadionu. Slovenska izbrana vrsta je tako kot na lanski tekmi svetovnega pokala v Jelki, penzionu sredi gozda, prav tako na Pokljuki, blizu so Norvežani, Čehi in Slovaki. Druge selekcije med skupno 38, kolikor se jih zbralo na prvenstvu, pa so večinoma na Bledu. Tako kot tudi predstavniki mednarodne biatlonske zveze, vključno s predsednikom Ollejem Dahlinom iz Švedske, poročevalci in le redki gostje posameznih zvez. Gre pač za posebno zimo.

»Edino skrb sta nam doslej predstavljala koronavirus in vreme. Le pri teh dveh dejavnikih nimamo vpliva. Če se nam kaj ne bo podrlo v prihajajočih zadnjih dveh dneh prvenstva, bomo lahko po tej plati zelo zadovoljni. In kolikor vem, je vremenska napoved tudi za soboto in nedeljo zelo spodbudna,« je včeraj ob srečanju v središču Bleda poudaril Tim Farčnik, kot generalni sekretar prvi operativec tega velikega dogodka. Sprehodila sva se ob promenadi, vse bi bilo drugače, ko bi prav tu iz večera v večer podeljevali kolajne, razposajeni privrženci od vsepovsod – največ je na biatlonskih prvenstvih gostov iz Nemčije – pa bi ploskali najboljšim in se zabavali ob zvokih narodnozabavnih viž ter nazdravljali z vrčki zlatorumene tekočine ...



Toda stojnic pač ni, restavracije so zaprte, znamenita slaščičarna s podobo medveda pa ponuja kavo, ob njej seveda piškot v obliki kosmatinca, in svoje dobrote, zlasti na Bledu tako priljubljeno »kremšnito«. Vstop je dovoljen, v duhu novega časa pač le posamezno, vse pa je treba odnesti v hipu s seboj, najbolj se je nato prepustiti vsaj kratkemu užitku v sončnih žarkih ob bližnjem jezeru. In ob tem je zdaj iz dneva v dan več sprehajalcev. Če sem sprva srečeval bolj kot ne le športnike, ki so na tekem prost dan tekli v res enkratnem okolju s pogledom bodisi na sivo skalo z gradom bodisi na otok, je v teh dneh vendarle že drugače. Na Bled se vračajo navadni smrtniki v upanju, da res ne bo več novih virusov in groženj epidemiološko rdeče barve ...

Brez okuženih športnikov

»Dejansko smo zdaj res zadovoljni, da so se ti naši mehurčki izkazali kot čvrsti, kar potrjuje podatek s testiranj o prav vseh negativnih izvidih pri športnikih,« je Farčnik, razumljivo, zadovoljen pred zadnjima dvema dnevoma SP. Okužb je bilo sicer za manj kot prstov obeh rok tudi v novinarskem središču vključno z bližnjim prostorom za TV tehnične službe. Predčasno se je zaradi virusa zaprl v sobo nekdanji nemški biatlonec Ricco Gross, zdaj trener avstrijske reprezentance, dva voznika iz biatlonskega voznega parka sta staknila zoprno »korono«, nakar so seveda prireditelji v hipu ukrepali in zamenjali celotno posadko, da ne bi bilo kakšnih novih nevšečnosti.



In štadion na Pokljuki? Pripravljen je bil za dnevni obisk 15.000 gledalcev, kar bi bil za biatlonsko tekmo na Slovenskem prepričljivo rekorden dosežek, bolj živahno kot kadarkoli v preteklosti bi bilo tudi v razkošnem dvonadstropnem šotoru za pomembne goste. Za njih bi imeli ob mizah kar 792 stolov, kar je podobno kot na avstrijski postaji biatlonske sezone v Hochfilznu, še več je vrveža s 1200 gosti v Anterselvi. A ob mojstrovinah slovenske kuhinje iz loncev in pečic bi zadovoljno predli tudi razvajeni gostje s prizorišč naše severne in zahodne soseščine.



In marsikaj bi pokljuško svetovno prvenstvo lahko ponudilo tako domačemu občinstvu kot gostom iz tujine. Toda zdaj ni druge kot ohraniti upanje, da bo v prvem tednu januarja 2023, torej čez slabi dve leti, ko se bo na Gorenjsko vrnila biatlonska elita h klasični tekmi svetovnega pokala, vendarle drugače. Brez nadležnega virusa in z vidnejšo bero slovenskih tekmovalnih dosežkov kot na tem prvenstvu. Čeprav te lahko še dočakamo v današnji štafeti in jutrišnjem prestižnem skupinskem štartu z Jakovom Fakom in Miho Dovžanom.