Finale za dobre stare čase

V hokejskih krogih po svetu obdobje ligaške končnice označujejo s prispodobo »5. letni čas«. Tudi pri nas je nekoč ta izločilni del silno odmeval: na Jesenicah še posebej, ko je izjemno uspešen klub pridno zbiral šampionske zvezdice, v Ljubljani pa nazadnje, denimo, na najvišji ravni mednarodnih hokejskih tekmovanj v regiji, EBEL. Tivoli je bil pred sedmimi leti premajhen, da bi se nagnetli prav vsi, ki so si najprej želeli ogledati serijo domačih zmajev z Madžari, nato pa še s poznejšimi prvaki iz Linza.

Današnji časi so drugačni. Ni več tiste napetosti in športne delitve v državi na »rdeče« in »zelene«. Pravzaprav v zadnjem dnevu ali dveh širše kot jeseniško-ljubljanski utrip odmevajo ugibanja o možnosti vrnitve Anžeta Kopitarja med rise ter med ljudstvom različne obrazložitve kazni sodišča za nekdanjega predsednika zveze Nestla Aljančiča.

A polfinale alpske lige je tu. Kaj bi mi brez nas – je pred tremi desetletji prepeval Lačni Franz, glasbena skupina iz Maribora, na svojem področju prav tako prepoznavna, kot so bili takrat hokejisti Jesenic in Olimpije. In pravzaprav današnji nasledniki rdečih in zeleno-belih se tako kot omenjeni Štajerci tudi lahko vprašajo – kaj bi mi brez nas? Podmežakla in Tivoli pač ne moreta brez hokeja, zadnja kamenčka v mozaiku več desetletij dolge dobe sta pritaknila Marcel Rodman in Jure Vnuk. To nista trenerja, kot so bili nekoč visoko cenjeni Vladimir Krikunov, Jan Selvek, Aleksandr Astašev ali domači izkušeni mački Štefan Seme, Roman Smolej, Boris Svetlin. A oba sta pripadna vsak svojemu okolju, ob pravem času sta stisnila pravi gumb in odpeljala svoji moštvi med najboljše štiri. Drži, ni še razprodanih dvoran, a hokejski zanesenjaki sanjajo o novem koraku – slovenskem finalu v AHL. Takrat pa bo morda spet napočil čas za prestiž kot v tistih starih dobrih časih.