Na stari celini počasi zmanjkuje pokalov in kolajn za Dončića, nebo je zanj edina meja

Ljubljana – »Ne bom roker. Legenda bom,« je na začetku svoje glasbene poti samozavestno prepričeval vse okoli sebe Freddie Mercury, ki je zaslovel kot pevec kultne skupine Queen. Luka Dončić je nekoliko drugačna zgodba. Govori predvsem z dejanji in želi v miru uživati v vlogi košarkarja, hkrati pa se zaradi uspehov vse bolj približuje statusu legende. Pri le 19 letih.

Na njegovem mestu bi se večina športnikov najraje upokojila že v nedeljo v Beogradu. Sklepni turnir evrolige je namreč zapustil z vsemi mogočimi odličji, ki so bila na voljo. Za najobetavnejšega igralca celotnega tekmovanja in tudi za najboljšega, za prvega moža F4 in kot član šampionske zasedbe madridskega Reala. Če upoštevamo še reprezentančno zlato kolajno z lanskega evropskega prvenstva, mu od septembra ni ušlo prav veliko priznanj. Le lovorika MVP na eurobasketu, ki je pripadla Goranu Dragiću, in prvo mesto v španskem kraljevem pokalu. In morda bo 21. junija spet številka ena. Če ga bo Phoenix, pri katerem je pred dnevi dobil službo nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov, izbral kot prvega na naboru NBA, bo odprl povsem novo poglavje v karieri. Za košarkarsko vzvišene Američane, ki še vedno ne dajo veliko na evropske dosežke, je pač še vedno nepopisan list papirja.

Na stari celini medtem počasi zmanjkuje pokalov in kolajn za Dončića, že kar dolgočasne so postale tudi pohvale na njegov račun. Zanj je nebo edina meja. Nismo še videli tako mladega in zrelega košarkarja v isti osebi. Luko lahko prekosi le Luka ... Tako iz dneva v dan, iz ust laikov in strokovnjakov najvišjega kova, kakršen je Željko Obradović, ki mu je Dončić preprečil osvojitev desetega trenerskega zmagoslavja v evroligi. Tudi legende občasno naletijo na boljšega.

»Brez besed sem, občutek pa je neverjeten. Fenerbahče nas je ogrožal do zadnje sekunde, vendar nam je uspelo dodatno začiniti imenitno sezono. Vesel sem in ponosen, ker imam takšne soigralce in trenerje. Ključno je bilo, da smo ostali celota, saj lahko zmagujemo le kot moštvo. Tekma je bilo zelo zahtevna, saj vemo, kdo je Željko Obradović, toda igrali smo z glavo in srcem ter pokazali, da nas je veliko v hlačah. Vsi me sprašujejo, kako sem pri mojih letih lahko kos tekmovalnemu pritisku, a priznati moram, da ga ne občutim. Na igrišču se želim zabavati,« je slovenski junak Beograda poskusil pojasniti skrivnost svojega uspeha. Pri 19 letih se seveda še ne spušča v filozofske analize svojega bistva, toda prav preprostost je srž njegovih košarkarskih predstav. Kar je za večino neskončno (pre)težko in neizvedljivo, je zanj že kar otročje lahko.
 

Na vrh dve leti pred Kukočem

Sklepne turnirje evrolige prirejajo od sezone 1987/1988 in 28. februarja leta 1999 rojeni Luka Dončić je daleč najmlajši prejemnik lovorike za najboljšega košarkarja prireditve do zdaj. Dosedanji benjamin Toni Kukoč, s katerim ga mnogi primerjajo zaradi višine, raznovrstnosti in igrivosti, jo je prvič prejel pri 21 letih. V obdobju pred F4, ko je v glavnem delu elitnega klubskega tekmovanja igralo zgolj šest najboljših zasedb, dve najuspešnejši pa sta se po devetih kolih pomerili še v velikem finalu, je veljal za čudežnega dečka Dražen Petrović, ki se je leta 1985 prav tako povzel na Olimp pri 21 letih. Običajno pa so med smetano stare celine prevladovali prekaljeni stari mački. Nekdanja velika zvezdnika lige NBA Bob McAdoo in Dominique Wilkins sta se v jeseni svojih karier preselila v Evropo in potrdila svojo kakovost pri 36 letih, le pol leta manj je bil pred tremi leti star Argentinec Andres Nocioni ob zmagoslavju Reala na domačem sklepnem turnirju v Madridu. Dončićev mentor, kombinacija prijatelja in nadomestnega očeta ter pogosto tudi voznik, saj je slovenski mladec šele lani dobil vozniško dovoljenje.

Vsa pomoč mu je prišla zelo prav in še vedno jo izjemno ceni. V Španijo se je namreč odpravil v rosnem otroškem obdobju, pri le 13 letih. Sam, brez znanja španščine in brez slehernih izkušenj, kako živeti daleč od doma. Njegovo veliko premoženje je bil izjemen talent, ki ga je združil z ljubeznijo do košarke, podedovano po očetu Saši. Takoj ko se je lahko postavil na noge in začel racati naokoli, ga je spremljal na treningih in tekmah Slovana, Pivovarne Laško, Heliosa in Uniona Olimpije, kdo ve, če se spomni njegovih nastopov v dresu slovenske reprezentance proti Poljski in Češki leta 2004 v kvalifikacijah za EP.



Starejši ljubitelji košarke pa se dobro spomnijo, s kakšnim navdušenjem je Luka tekal po igrišču z zanj ogromno žogo ali po potrebi celo brisal parket ter kako so se mu smejali gledalci in očetovi soigralci. Na Kodeljevem, denimo, Goran Dragić, ki se je pri 19 letih šele začenjal vzpenjati onkraj lokalnih meja in se nato zaman poskusil uveljaviti v Španiji, kljub »zamudi« v primerjavi z Luko Dončićem pa se lahko pohvali z imenitno ameriško in reprezentančno kariero. Lani sta skupaj sestavljala fantastično navezo na poti do zlate kolajne, potem ko je Dončić mlajši zavrnil ponudbe, da bi igral za špansko ali srbsko izbrano vrsto. Tudi daleč od doma je bila zanj domovina le ena.

Za Luko Dončića so že v Ljubljani kmalu prišli tudi prvi treningi, kot prvošolec se je vpisal v krožek osnovne šole Mirana Jarca. Sledila je vključitev v Olimpijino košarkarsko šolo, v kateri se je moral zelo hitro preseliti v skupino starejših fantov, saj je bil za vrstnike previsok in odločno predober. A tudi po prvem »prestopu« v karieri se je moral spopadati z dvomi. Kako uskladiti nadarjenost in resno delo? Zanj je bila košarka pač samo igra. Da je bil kos dilemi, dokazujejo njegove privlačne in domiselne predstave, toda pot do njih ni bila lahka. Ko je bil star 13 let, sta oče Saša in mama Mirjam sprejela svojo najtežjo odločitev in na Realovo vabilo poslala sina v Madrid, kjer se je po podpisu petletne pogodbe zanj vse začelo znova.
 

Španija je bila zanj rešilna bilka

Saša Dončić se dobro spominja tistih dni: »Boriti sem se moral s čustvi in košarkarskimi nagoni. Veliko mi je povedal že na prvi pogled nepomemben izsek z enega od Lukovih treningov. Med nasprotnim napadom se je takoj ustavil, saj je ocenil, da mu soigralci ne morejo slediti in pravočasno podati žoge. Marsikaj so mi povedale tudi slabe izkušnje, saj Olimpija v tistem času ni bila na dobrem glasu. Mnogi nadarjeni košarkarji se v Ljubljani niso razvili. Za Luko smo videli rešitev v Španiji, kjer znajo dobro delati z mladimi. In če fant premore vsaj malo nadarjenosti, se kar ponuja zmagovita kombinacija.«

Z njo je z rekordno hitrostjo našel bližnjice do uspehov, saj je z Realom začel serijsko osvajati lovorike za mlada moštva, kar ni ostalo neopaženo v štabu članske zasedbe kraljevskega kluba in prvega trenerja Pabla Lasa. Že 30. aprila 2015 je pri 16 letih in dveh mesecih starosti prvič zaigral v elitnem španskem prvenstvu kot najmlajši košarkar v zgodovini kluba. In da ne bi ostalo samo pri formalnosti, je med dvobojem z Unicajo že ob prvem stiku z žogo zadel za tri točke. Natanko pred tremi leti, ko se je Real pripravljal na svoje deveto zmagoslavje v evroligi, je njegovo mladinsko ekipo popeljal do prvega mesta na stari celini. V finalu je klonila tudi branilka naslova Crvena zvezda, Dončić pa je bil izbran za najboljšega igralca prireditve. Uspehi so postali njegova stalnica in zaščitni znak.

»Prava« evroliga je od njega vendarle zahtevala nekaj potrpežljivosti ter pridnega učenja pri madridskih zvezdnikih Sergiu Llullu in Sergiu Rodriguezu. V prvi celi članski sezoni je Real izpadel v četrtfinalu proti Fenerbahčeju z 0 : 3 v zmagah, lani se je sicer uvrstil na sklepni turnir, a v polfinalu v Istanbulu je bil poznejši prvak Fenerbahče spet boljši, v tekmi za tretje mesto pa še CSKA. Dončić je zapustil Turčijo tudi s pičlo osebno bero, saj je v dveh tekmah dosegel le šest točk, vse s prostimi meti proti Moskovčanom. Njegov skupni met iz igre je bil 0 : 9. Kdo ve, ali ni že takrat začel kovati načrte za oddolžitev, toda v Beogradu sta visoko ceno plačala tako CSKA kot Fenerbahče. Kaj mu je še preostalo v Evropi? Zelo malo. V ZDA? Prav vse.
 

Laso: Luka mora napredovati

»Vedno vztrajam, da se morajo moji košarkarji nenehno prizadevati, da bi napredovali. In zato seveda mislim, da ima tudi Luka zelo veliko rezerv. Če ne bo igral še veliko bolje, kot to počne zdaj, bi njegov zastoj doživel kot osebni neuspeh. Čeprav še nikoli nisem videl, da bi fant njegove starosti počel takšne stvari. Od prvega dne pri Realu odrašča kot košarkar in osebnost. Bil je ključni mož ob vseh letošnjih uspehih našega moštva. Ali je že napočil trenutek za selitev v ligo NBA? Če me bo vprašal za mnenje, mu bom odgovoril. Ne vem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, vendar smo zelo ponosni, da je prav pri nas postal tako vrhunski košarkar,« je svojega aduta pohvalil Pablo Laso.

Izkušeni strateg vodi Real od leta 2011. Ker je bil v košarkarskih dneh organizator igre (najdlje je branil barve Baskonie, Reala, ko je bil za njegovim krmilom Obradović, in Girone, za Španijo pa je igral na EP 1989 in 1995 ter SP 1994), ima prav posebne zahteve do svojih varovancev. Tudi do Dončića, toda sadovi njunega sodelovanja navdušujejo tudi najbolj izbirčne ljubitelje košarke. Njegov razvoj je bil tako silovit, da skoraj nima možnosti, da bi lahko kdaj dohitel Matjaža Smodiša, slovenskega rekorderja s tremi evroligaškimi lovorikami. Njegovi cilji imajo že ameriški pridih.

»Ne ustavite me zdaj, zelo dobro se zabavam,« je nekoč prepeval Freddie Mercury, ko so utihnili takti znamenite športne himne »We Are The Champions«. Mi smo prvaki bi rekli v Sloveniji, »Nosotros somos los campeones« v Španiji.