Z avtodomom na Giro: pripravite se na ozke ceste in pasje vreme

Še preden se po ozkih gorskih cestah slavnih in slikovitih prelazov kot ekspresni vlak pripelje karavana najboljših kolesarjev na svetu, se po njih vije počasna bela turistična kolona. To so avtodomarji, ki na romanju po trasi največjih tritedenskih dirk iščejo kakšen prost in strateško najugodnejši kotiček, kjer bodo nato dolge ure čakali na tisti trenutek dneva, ko bodo s svojim glasnim navijanjem pospremili kolesarske junake proti cilju.

Eden tistih, ki je že bil na obeh straneh karavane, je Primož Čerin. Dolga leta kolesar z najboljšo slovensko uvrstitvijo na Giru in Touru zdaj dirke s svojim potujočim domom obiskuje kot turist, velik kolesarski poznavalec in navdušenec ter tudi dober prijatelj in zaupnik Primoža Rogliča. Že več kot 15 let z ženo obiskujeta tri največje tritedenske, pa tudi druge kolesarske dirke. Eno lepših izkušenj imata, denimo, tudi z dirke po Sloveniji. »Čeprav sem prevozil že toliko cest, so se vedno še našli kraji in vzponi, ki jih do takrat še nisem poznal in so me navdušili.«

Ključen je dober načrt

Čerin je s svojimi izkušnjami najbrž kar najboljši naslov za nasvet nekomu, ki razmišlja, da bi se na letošnji Giro odpravil z avtodomom. Novi Rogličev poskus, da si prisvoji rožnato majico, bo seveda od blizu spremljal tudi letos. Že za čas prvomajskih praznikov sta z ženo načrtovala odhod proti osrednji Italiji, do hribovite pokrajine Abruci ob Jadranskem morju, kjer se bo 6. maja začela letošnja rožnata pentlja, nato pa se bosta skupaj s karavano počasi vračala proti Sloveniji, 27. maja, pa seveda ne bosta manjkala na težko pričakovanem spektaklu na Višarjah.

Med spremljanjem dirk z avtodomom je kolo obvezna oprema, pravi Primož Čerin. Foto Miroslav Cvjetičanin

Katere etape si torej ogledati, kam se postaviti, kdaj se odpraviti na pot, kako se izogniti zaporam na cestah? »Ključno je narediti dober načrt. Treba je proučiti traso in se odločiti, katere etape želimo videti. V prvi vrsti je treba upoštevati, da je na etapah, ki se končajo na vzponih, gneča največja in da se je tam tudi najtežje premikati. Čim gre za kakšen bolj izpostavljen cilj, se je tja gotovo treba odpraviti kakšen dan prej, sicer je težko najti parkirni prostor,« je v uvodu povedal o potovanju z avtodomom po trasah Gira, a je že v isti sapi tudi dodal, da so na Touru razmere še precej bolj kaotične. »Tam na najslavnejše klance, kjer je po možnosti še cilj etape, treba priti nekaj dni prej. Razlika je velika. Na Giru je še vedno največ italijanskih navijačev, manj tujcev, na Touru pa nasprotno, tja pridejo ljudje z vsega sveta, gneča je zato še večja. Tudi avtodomov je veliko več kot v Italiji.«

Na vsako drugo etapo

Na italijanski dirki je z avtodomom potovati precej lažje, še veliko bolj preprosto pa v Španiji, pripoveduje Čerin, ki je »iz avtodoma« pospremil tudi Rogličevo prvo zmago na Vuelti. »Razen Pirenejev, je tam veliko dostopnejših vzponov, več prostora, velikokrat imaš občutek, kot da se voziš po Luni. Tam lahko brez težav spremljaš dirko iz dneva v dan, zelo hitro je mogoče priti z enega konca na drugega.«

Da bi si ogledal vsako etapo, drugo za drugo, je na Giru precej težje, a kljub temu tudi izvedljivo. Prva leta sta Čerinova to tudi poskusila, a sčasoma uvidela, da je to preveč naporno. »Počasi se premikaš, utrujen si in napet od vseh voženj. Če pametno izbiraš, si v Italiji lahko vsak drugi dan brez večjih težav ogledaš etape. Treba pa je upoštevati tudi razporeditev etap. Velikokrat so razdalje med njimi precejšnje, zato tudi tekmovalce čakajo daljši prevozi. Če je ta pot dolga par sto kilometrov, je to lahko zahteven zalogaj.«

Iskanje najboljše lokacije

Katere etape pa ima posebej načrtovane letos? »Veliko je zanimivih etap s ciljnimi vzponi. Prvi teden bo na sporedu ena z daljšim vzponom, drugi teden že več, posebno pester pa bo tretji teden. Odločala se bova sproti, ko bova videla, kakšno bo razpoloženje in kakšna bo gneča na cestah. Prilagajala se bova tudi počutju in utrujenosti. Teoretični plan je, da si ogledava vsako drugo etapo, v Alpah pa verjetno vsako tretjo.«

Primož Čerin je Primoža Rogliča spremljal tudi med Vuelto 2019. Foto Miha Hočevar

Ko so etape izbrane, se seveda začne iskanje najprimernejše lokacije na izbranem vzponu. To je lahko sicer velika loterija, še posebno če se na pot ne odpravite dovolj zgodaj. Dobro je preveriti vse informacije organizatorja in njihove napovedi o zaporah cest, prepotovati pa tudi spletne zemljevide, ki nas bodo vodili do cilja. V času dirke so na najbolj obljudenih točkah pogosto zapolnjeni vsi mogoči naravni kotički, ki sicer niso namenjeni parkiranju, a Čerin nima slabih izkušenj z domačini, ki bi ga preganjali. »Vsi so v času dirke precej odprti in gostoljubni. Označenih parkirnih mest je zelo malo, a je mogoče parkirati tudi drugje. Jasno, ne moreš se nastaniti na kakšni dovozni poti, drugje pa te večinoma pustijo pri miru,« je še dejal sogovornik in opozoril, da je treba v Italiji vzeti v zakup tudi to, da so vzponi precej bolj strmi kot francoski, kjer so tudi ceste zelo široke.

Kolo kot obvezna oprema

Se je moral kdaj tudi obrniti? »Tudi to se zgodi, če si prepozen, še posebno v Franciji. Tudi v Italiji se mi je to že zgodilo. Stvar je zdaj preprostejša kot nekoč, saj obstajajo navigacijske naprave, s katerimi je mogoče najti alternativo, kakšno pot z druge strani klanca. Je pa pri tem treba upoštevati, da avtodom ni osebni avtomobil in da marsikatera cesta zanj ni primerna. Ceste so ozke in v težavah se lahko znajdeš, če ne moreš nikjer obrniti. Ni pametno poskušati prav po vseh cestah. Treba je malo razmisliti. Pametno je, da tovrstne stranske ceste prej preveriš s kolesom,« je povedal.

Italijani ceste navadno zaprejo nekaj ur pred prihodom dirke. V Franciji, denimo, to storijo že zgodaj zjutraj na dan etape, premik je mogoče le peš ali s kolesom, dve uri prej pa tudi s kolesom ne več. Kolo je sicer skoraj obvezna oprema za vse, ki na dirko pridejo z avtodomom. Velikokrat so navijači tudi zagreti kolesarski rekreativci, ki čakanje na peloton izkoristijo za to, da klanec prevozijo tudi sami. »Nekateri se po klancu gor in dol premikajo tudi z električnimi skiroji, a največ je vendarle kolesarjev. Avtodom lahko parkiraš par kilometrov stran, nato pa prideš bliže s kolesom.«

Veliko lažji zalogaj za prevoz z avtodomom je po navadi ogled starta, ki je za navijača zanimiv tudi zato, ker so kolesarji tam precej sproščeni, se z njimi pogovarjajo in fotografirajo. Na cilju jih bodo le težko ujeli, saj bodo zaradi utrujenosti kar se da hitro odšli v ekipni avtobus in v hotel.

Navijači na Alpe d'Huez. Foto Leon Vidic

»Giro zna biti pasji!«

Ko je torej baza varno postavljena in izbran prostor ob trasi, se začne čakanje. Kot kakšna velika družina so kolesarski navdušenci, Slovenci pa v zadnjih letih sijajnih uspehov vse bolj prepoznavni. Tuji navijači jih sprašujejo o Tadeju Pogačarju, Rogliču in drugih asih. »Ko fantje še niso bili uspešni, nas niso tako poznali, zdaj pa smo zaradi njih zanimivi tudi navijači,« je dejal Čerin in poudaril, da so kolesarske dirke zanimive tudi zato, ker vsi navijači navijajo za vse. Tu se tekmecev ne gleda grdo, ampak je pomembno predvsem druženje in uživanje v spektaklu.

»Pri tem je seveda treba paziti na kolesarje, da lahko pokažejo svoje. Neumnosti, kot sta tek z njimi ali mahanje z zastavami preblizu se lahko slabo končajo. Treba je spoštovati, da so fantje utrujeni in dajejo vse od sebe in se zato lahko hitro zgodi nesreča. Še posebno če se med čakanjem prelije preveč substanc,« je še opozoril na športno navijanje vseh, ki bodo del 106. dirke po Italiji.

Slovenski kolesarski strokovnjak jim je na srce položil tudi, naj bodo pripravljeni tudi na ekstremne vremenske razmere. »Vreme na Giru lahko zagreni življenje, zlasti tekmovalcem, gledalcem pa tudi. Velikokrat nas je močno namakalo, celo snežinke so nas obletavale. V tem pogledu je Giro zahtevnejši kot Tour. Giro zna biti pasji, a upajmo, da ne bo veliko teh dni. Tudi v avtodomu ob cesti ni prav prijetno v takem vremenu, saj nimaš kaj veliko početi. Tako da navijačem priporočam, da s seboj vzamejo tudi kakšno knjigo.«