Vsi proti Pogačarju, Tadej za zgodovino

Pomembna je samo rožnata majica v Rimu, je Primož Roglič dejal pred letom dni, ko se je podajal na start 106. Gira d'Italia. Svoje napovedi se je držal do potankosti, rožnato majico je oblekel v zadnjem možnem trenutku, s čudežnim zasukom po padcu verige na Višarjah, ki so tako postale nova slovenska kolesarska sveta gora.

Dan pozneje je zasavski orel ponosno v Rimu nosil rožnato opravo in postal prvi slovenski zmagovalec dirke po Italiji. Ta mejnik mu pripada tudi na dirki po Španiji, ne pa po Franciji, saj je prvo trobojnico s Triglavom na Elizejskih poljanah leta 2020 zakoličil Tadej Pogačar.

Pogi se bo jutri prvič v karieri, v kateri je slavil že 70 zmag, podal na traso Gira, pred katerim smo spet pripravili posebno prilogo Dela in Slovenskih novic. Pozno se je za slovenskega kolesarja odločil za italijanske ceste, saj se je večina njegovih predhodnikov najprej kalila pri zahodnih sosedih, preden se je lotila največjega izziva pri galskih petelinih. Ne nazadnje je takšno pot prekolesaril tudi Roglič, ki je leta 2016 na Giru slavil prvo etapno zmago na veliki sceni, leta 2019 pa si je s tretjim mestom prikolesaril prvo uvrstitev na oder za zmagovalce tritedenske preizkušnje.

Takrat je dirko začel kot prvi favorit, vendar se mu je na poti do cilja v Veroni marsikaj zalomilo. To bi moralo biti poučno opozorilo tudi za Pogačarja, o katerem pravijo, da v prihodnjih treh tednih na Apeninskem polotoku ne bo imel enakovrednega tekmeca. Geraint Thomas (Ineos), Romain Bardet (DSM), Nairo Quintana (Movistar), Dani Martinez (Bora Hansgrohe), Cian Uijtdebroeks (Visma Lease a Bike), Ben O'Connor (Decathlon Ag2r), Antonio Tiberi in Damiano Caruso (oba Bahrain Victorious) so kolesarji, ki naj bi 25-letnika s Klanca pri Komendi izzvali v boju za zmago.

Nihče med njimi ne sodi v opevano veliko šesterico, katere člani so poleg Pogačarja in Rogliča še Jonas Vingegaard, Remco Evenepoel, Wout van Aert in Mathieu van der Poel. Nihče med njimi v posamičnem dvoboju nima velikih možnosti proti Pogačarju, ki je s sedmimi zmagami v le desetih letošnjih startih potrdil, da je v življenjski formi.

Vendar ne gre pozabiti, da je najtežje zmagati, ko si prvi favorit. Ko se bo jutri v Venarii Reale, nekdanjem lovskem dvorcu Savojcev, začel 107. Giro, bo moto 21 od 22 ekip na startu – vsi proti Pogačarju. Breme nadziranja karavane skoraj vseh 21 tekmovalnih dni in 3400 kilometrov bo padlo na ekipo UAE.

Je tako kot Pogačar tudi zasedba okoli njega pripravljena za ta izziv? Že 30 zmag v tej sezoni kaže na to, da je ekipa iz ZAE postala prva kolesarska sila. Že lani je sezono končala na vrhu lestvice UCI, a zmage na vseh treh tritedenskih dirkah je pobrala takrat še Rogličeva ekipa Jumbo Visma. Nizozemsko moštvo je z odhodom 34-letnega Kisovčana izgubilo kolesarja, ki ga je popeljal na svetovni vrh, prizadele pa so ga tudi poškodbe van Aerta, ki zaradi njih izpušča Giro, in Vingegaarda, čigar udeležba na Touru je zelo negotova.

Pogačar ni priklical teh zapletov pri tekmecih, zaradi njih pa tudi ni spreminjal svojega epskega načrta. Medtem ko bodo vsi dirkali proti njemu, bo on dirkal za zgodovino. Najprej želi osvojiti rožnato majico na Giru, nato rumeno na Touru, kot je to nazadnje v letu njegovega rojstva 1998 uspelo Marcu Pantaniju. Poleg tega pogleduje še proti olimpijskemu zlatu v Parizu in mavrični majici v Zürichu. »O tem se bomo zares lahko pogovarjali šele po Touru,« dogodkov noče prehitevati Pogačarjev kolesarski oče in športni direktor v ekipi UAE Andrej Hauptman.

Čeprav tudi Gianni Bugno, ki je leta 1990 rožnato majico nosil od prve do zadnje etape (pogovor z njim bomo objavili v jutrišnjem Delu), pravi, da bo Giro odločen že v drugi etapi, se Hauptman strinja z Rogličem: pomembna je samo rožnata majica v Rimu.