Na Giro v zadnjem vagonu
Samo v izrednih razmerah vodje tako vrhunskih moštev zamenjajo zasedbo za tako pomembno dirko, kot je Giro. Letos se jim je to zgodilo, ugotovili so, da potrebujejo najboljšega pomočnika za njihovega najhitrejšega sprinterja Caleba Ewana.
Kdo bi lahko to bil, ni bilo težko ugotoviti – Luka Mezgec, ki je pred leti že bil »leadout«, zadnji mož, ki sprinterju pomaga do zmage.
»S Calebom sva že sodelovala in nama je šlo kar dobro. Zadnjih nekaj sezon sem glavni pomočnik Dylana Groenewegna, vendar bom moral zdaj pomagati še Calebu Ewanu. Ne bo lahko, ampak ugotovili so, da je fant zmožen zmagati na ravninskih, sprinterskih etapah na letošnjem Giru, ki jih je kar nekaj,« nam je povedal Luka Mezgec, ki se je na Giro pripravljal na domačih cestah.
»Imel sem samo eno željo; če grem na Giro, ne bi šel še prej na Pariz–Roubaix. In želja je bila uslišana,« je dodal Mezgec.
Zakaj ne marate dirke Pariz–Roubaix? Verjetno bi bili s svojimi kolesarskimi lastnostmi in sposobnostmi pravšnji zanjo, saj ste doma tako na gorskem kot na ciklokros kolesu. Ste hitri in vzdržljivi in tudi najslabše ceste vam niso tuje.
Pri mojih izkušnjah je vse jasno, nisem tip kolesarja za take dirke. Moja nastavitev na kolesu ni dobra zanje. Moji stegnenici sta krajši, zato na kolesu sedim bolj na začetku, na špici sedeža, na taki dirki pa mora imeti kolesar težišče bolj zadaj, bolj na koncu sedeža, da lažje drvi čez vse tiste kocke in po slabi cesti. Moja nastavitev na kolesu ni idealna za dirke, kot je P-R, in s tem sem se sprijaznil. Rad imam to dirko, a sem prepričan, da nikoli ne bi mogel doseči vrhunskega rezultata na njej.
Kaj se dogaja v glavi kolesarja, ko v zadnjem trenutku izve, da ga čaka tritedenska dirka, ki je ni imel na dirkaškem programu pred sezono?
Pri svojih 36 letih sem že tako izkušen, da me take odločitve ne ganejo preveč. Že 11 let sem v prvi kolesarski ligi in sem že marsikaj doživel. Tarnanje in slaba volja ne pomagata, hitra prilagoditev in prizadevanje za najboljšo pripravljenost pa zelo. V glavi sem naredil preklop, pripravljal sem se doma, na domačih cestah, prepričan sem, da mi bo šlo dobro, saj je pripravljenost dobra. Ni optimalna, je pa dobra, in prepričan sem, da bom lahko dober oproda Ewansu.
Torej greste na Giro kot Calebov zadnji pomagač na sprinterskih etapah? Sta uigran dvojec, bila sta že sotrpina v ekipi pred nekaj sezonami.
S Calebom sva stara prijatelja. Navajena sva drug drugega. No, letos še nisva skupaj dirkala, a sem prepričan, da se bova hitro ujela. Že tretjo etapo bo odločal skupinski sprint in do takrat bova že morala biti kot eno, torej uigran stari dvojec, ki je že zmagoval.
Pa vseeno, ali ni malce čudno, da se v tako močni ekipi, kot je vaša, v zadnjem trenutku sprejmejo takšne odločitve?
Saj vemo, da v sili še hudič muhe žre. Lahko pa pomaga tudi Mezgec. Ne, to me prav nič ne skrbi. Zaupam svojim izkušnjam in trenutni formi. Vse bo v redu, samo da bo Caleb dobro razpoložen in pripravljen.
Pa bo? Je to njegov vrhunec sezone?
Bo, saj je že nekaj tednov na višinskih pripravah. Že pred sezono je bil določen za prvo violino na Giru, Dylan Groenewegen pa za Tour. No, in zdaj bom obema »leadout« jaz, Luka Mezgec. Samo še za Vuelto mi niso povedali. Ewan je z leti postal bolj izkušen in prepričan sem, da se bova hitreje in bolje ujela, ne bo se več izgubljal za mojim hrbtom na zadnjih dvestotih metrih, ker že natančno pozna moje razmišljanje pri pulzu 200 utripov na minuto, pozna vse moje kretnje in poteze, za katere se odločim v ključnih trenutkih sprinta. Pa tudi sam vem, kakšne so njegove zmogljivosti in kaj mu najbolj ustreza.
Šest etap na letošnjem Giru je označenih za ravninske. Je katera že posebej obkrožena za zmago?
Ravninske etape so mamljive tudi za ubežnike, tako da bomo imeli dela čez glavo, če bomo hoteli priti do sprinta. Nekaj etap ima zanimive zaključke, in če bo Caleb res v najboljši formi, so možnosti zares dobre. Spomnimo se, da lahko med tremi pride čez Poggio [odločilni klanec na najdaljši klasiki, Milano–Sanremo]. Meni je najbolj všeč tista zadnja v Rimu. Ampak do tja je še toliko kilometrov, da raje še ne razmišljam o tem.
Čeprav vse poti vodijo v Rim?
Že, že, samo midva s Calebom morava tja priti prva, to je pa laže reči kot storiti.
Kdo bo osvojil rožnato majico na Giru?
Po tem, kar nam je letos pokazal, T. P. vesoljček. Je odgovor jasen?
Je vaš vrhunec sezone Tour? Kaj pa olimpijske igre?
Najprej je moj vrhunec Giro, potem pa bom po kratkem počitku začel razmišljati o Franciji in Touru. Proga na olimpijskih igrah v Parizu mi je pisana na nogi in na kožo, samo ne vem, ali bom izbran v slovenski olimpijski kvartet.
Če vam je trasa pisana na nogi, bi morali biti na seznamu potnikov.
To je res, ampak med takimi potniki, kot so Pogi, Rogla, Syuk in Moho, zmanjka prostora v kombiju.
Je pa to taktična zamisel v primeru skupinskega sprinta, ki bo zagotovo odločal o novem olimpijskem zmagovalcu?
Tukaj sem vas čakal … če je Pogi na startu, potem ni skupinskega sprinta. No, za drugo mesto mogoče. Ampak saj na olimpijskih igrah ne šteje samo zmaga, štejejo vse tri kolajne, kajne?
To sem hotel reči, na olimpijskih bi lahko imeli tri kolesarje na stopničkah in še enega z leseno kolajno.
No, dajmo najprej spraviti tale Giro pod streho …
