Leto presežkov izziv za novo sezono

Slovensko kolesarstvo je koronsko obarvano leto 2020 zaznamovalo z dvojim zmagoslavjem na dirki po Franciji, ki je prineslo celo mešane občutke tako med navijači, kot pri zmagovalcu Tadeju Pogačarju. Rdeča nit celotne sezone pa je bila iz slovenskega vidika ob številnih drugih uspehih, posebej Primoža Rogliča, še precej več kot to.

Vrhunsko kolesarstvo je bila ena od panog, ki je pokazala, da je moč s pravimi ukrepi vsaj delno prebroditi in kljubovati zdravstveni krizi, ki je zaznamovala leto 2020. Bodisi je bila motivacija za izvedbo tekmovanj finančne narave bodisi zato, da pokažejo, da jih tudi tako nepredvidljive razmere ne spravijo iz tira in jim ne preprečujejo, da bi športni javnosti ponudili vsaj nekaj veselja in tekmovalne napetosti.



Resnica je bržčas nekje vmes, a kot povsod po svetu, ne le v Sloveniji, v teh časih trpijo predvsem mlajše kategorije, ki zaradi odpovedi tekmovanj nižje ravni nosijo največje posledice zdravstvene in ekonomske krize. Le da je cena pri mlajših še toliko višja; nadaljnji razvoj mladih in v skrajnem primeru tudi izguba celotnih generacij.

Manjši trg, kot je slovenski, kriza tako lahko zaznamuje še toliko bolj. Izpad bo velik na vseh ravneh, mladi pa niso imeli priložnosti, da bi se pokazali oglednikom tistih največjih ekip, ki iz leta v leto bolj pozorno oprezajo za slovenskimi talenti v upanju na odkritje novega Rogliča in Pogačarja.

Rog in Pog šov atrakcija koronskega leta

Ker je kriza razkrila marsikatero težavo ali jo potencirala, si večina prebivalcev tovrstnega leta za nobeno ceno ne bi želela ponoviti. Seveda z izjemo tekmovalnega dela slovenskega kolesarstva na najvišji ravni, ki uspešnejše sezone še ni spisalo.
Četudi je bila sezona od marca naprej za več mesecev prekinjena, so že prvi meseci nakazali, da lahko Pogačar ne le dirka, ampak tudi premaguje najboljše, potem ko je osvojil dirko po Valencii in bil drugi na predčasno končani dirki po ZAE. Medtem je Roglič ostal brez začetka tekmovalnega obdobja, saj je pandemija ustavila karavano.

Več mesecev je šport iskal primerne rešitve za ponovno vzpostavitev varnih tekmovalnih pogojev, v kolesarstvu pa je ob koncu junija pozornost mednarodna scena usmerila na zelo močno slovensko državno prvenstvo, na katerem so lahko ljubitelji panoge tako na cestni dirki kot v vožnji na čas spremljali »Rog & Pog show«, kot se je kasneje prijela angleška oznaka slovenskega dvojca.



Upravičeno, kot se je izkazalo, saj sta 31-letni Kisovčan in 22-letnik s Klanca pri Komendi navduševala. Osvojila sta dve od treh velikih tritedenskih pentelj ter zaznamovala še številne druge preizkušnje. Medtem ko je Pogačar po zmagi na dirki vseh dirk na Elizejskih poljanah poziral z rumeno majico, je Roglič na drugi stopnički že koval načrte za preostanek sezone.

Tako ekipi kot sebi je želel dokazati, da mu je v sezoni ostalo še dovolj dinamita, da se spopade z izzivom ubranitve naslova na Vuelti. Medtem ko je iz dneva v dan trpel zaradi utrujenosti po natrpani sezoni, je z agresivnim dirkanjem in podporo ekipe, predvsem pa zavoljo lastne jeklene volje v Madridu znova oblekel rdečo majico zmagovalca in dokazal, da je iz pravega testa.

Objem, ki je pomenil olajšanje

Že svetovno prvenstvo v Imoli, le nekaj dni po Touru, je minilo v prepričanju, da slovensko kolesarstvo postaja vsestransko in da tudi uspeh na enodnevni dirki ni daleč. In 4. oktobra je prišel trenutek, ko je Roglič kot prvi Slovenec vpisal svoje ime tudi pod enega od petih največjih kolesarskih spomenikov z zmago na najstarejši enodnevni dirki Liege – Bastogne – Liege.

Belgijska klasika je še najboljši primer, da vdaja ne pride v poštev. Ne v športu in še toliko bolj pomembno ne v življenju, kot je Roglič poudaril ob prejemu nagrade za športnika leta, ki jo je osvojil drugič zapovrstjo. Milimetri lahko včasih ločijo zmagovalca od drugouvrščenega, in le trenutek je potreben, da odmisliš poraz in se podaš novim izzivom naproti.

Roglič je le dobra dva tedna pred tem doživel najtežji možni poraz, ko mu je tik pred prihodom v Pariz po predstavi življenja rumeno majico, sveti gral kolesarstva, slekel rojak Pogačar. Nekaj sekund je Kisovčan prihajal k sebi, potem pa odkorakal do mlajšega konkurenta, ga objel, mu čestital za zmago ter poraz prejel dostojanstveno.

Pogačar, ki v tistem trenutku, kot je povedal za francoski L'Equipe, ni znal shajati s svojimi čustvi, ko so ga tako kot množice slovenskih pristašev kolesarstva, rešetali mešani občutki, je po športnem objemu začutil, da se lahko uspeha razveseli, kljub temu, da je vedel, da večina Slovencev bolj stiska pesti za nekdanjega smučarskega skakalca.

Najboljša na svetovni lestvici

Slovenca sta na enem največjih športnih odrov na svetu pokazala, kako se kolesari do zadnjega in kako se obnaša ob zmagi in porazu. Zato je zgodovinsko uspešna sezona kolesarstva za slovenski šport še toliko bolj poučna. Tudi v času pandemije novega koronavirusa. Še posebej zaradi tega, saj ti trenutku nikoli ne bi smeli biti samoumevni. Niti v letu 2021, po novem olimpijskem letu, ki ga slovensko kolesarstvo začenja z najboljšima na lestvici Ucija.

Tam pa seveda ne bosta kolesarila le "Rog & Pog". Jan Tratnik bo po zmagi v 16. etapi dirke po Italiji želel nadaljevati razvoj, medtem ko bo njegov moštveni kolega Matej Mohorič (Bahrain Victorious) skušal storiti korak naprej, potem ko je bil v minuli sezoni bolj v službi pomočnika, na Vuelti pa se je nesrečno poškodoval. Tretji član Bahraina je še Domen Novak.

Luka Mezgec, ki rad pove, da si kot drugi v bistvu prvi poraženec, bo lahko sprinterske zmage še eno leto iskal v dresu Mitchelton-Scotta, Jan Polanc pa bo pri UAE Team Emirates še eno leto dirkal kot zvesti pomočnik Pogačarju na največjih preizkušnjah.