Ekvadorska lokomotiva drvi proti Veroni

Como – Prvo ime drugega prostega dne na dirki po Italiji je Richard Carapaz, 25-letni specialist za vzpone, ki je z izvrstno taktiko čez konec tedna smuknil v rožnato majico in tekmecem nagnal strah v kosti. Tudi Primožu Rogliču, ki sicer navzven ostaja miren, a proti Ekvadorcu prav vsega ne bo mogel nadoknaditi le v vožnji na čas.

Še v petek zjutraj je o Carapazu le redkokdo razmišljal kot o kandidatu za končno zmago v Veroni. Kapetan Movistarja je bil Mikel Landa, Ekvadorec bi moral biti le njegov pomočnik, nato pa je v treh dneh s spretno taktiko in vrhunskimi nogami spremenil 3:16 zaostanka za Rogličem v zajetnih 47 sekund prednosti.

Roglič od začetka dirke nadzira le Vincenza Nibalija, v soboto so v ekipi taktizirali in Carapazu pustili kar dve minuti prednosti, s katerimi je prevzel rožnato majico. Roglič pa je razbremenil zelo skromno ekipo, ki bi ob branjenju rožnate majice dokončno razpadla. Športni direktor Addy Engels je z nedeljskim odmorom za malo potrebo 20 kilometrov pred ciljem, zaradi katerega Roglič ni dobil svojega rezervnega kolesa, storil nedopustno, diletantsko napako, že dan prej pa ni bil prav nič navdušen nad prednostjo, ki jo je Roglič dovolil Carapazu.

 

Unzue je odkril nov dragulj

Kdo torej je Richard Carapaz? Ekvadorec se je rodil na meji s Kolumbijo na kar 2980 metrih nadmorske višine, s čimer je postal najvišje rojeni kolesar, ki je kdaj oblekel rožnato majico na Giru. Odraščal je v kmečki družini, prve kolesarske kilometre pa je prevozil v Kolumbiji, kjer se je tudi začela njegova profesionalna kariera. Hitro ga je odkril Movistarjev šef Eusebio Unzue, ki ima v Južni Ameriki odlično mrežo oglednikov, španska zasedba pa je z njim še obogatila že tako širok nabor izvrstnih hribolazcev.

A Carapaz ni le »gorska koza«, po telesni konstituciji precej bolj spominja na Rogliča kot denimo na Naira Quintano, zato se zelo solidno pelje tudi na kronometrih. V Ekvadorju, kjer v teh dneh vlada prava kolesarska mrzlica, čestital mu je tudi predsednik države Lenin Moreno, so mu nadeli vzdevek »lokomotiva iz Carchija«.


 

Ne skrbi ga niti kronometer

V lanski sezoni si je Carapaz dokončno priboril mesto med favoriti za tritedenske dirke, kot najboljši mladi kolesar je Giro končal tik pod odrom za zmagovalce. Carapaz ima ravno toliko izkušenj s tritedenskimi dirkami (4) kot Roglič, oba sta doslej dobila po tri etape na Giru, ima pa slovenski as precej bolj zavidanja vredno statistiko z enotedenskih dirk, na katerih Ekvadorec doslej ni blestel.

V gorskih etapah ga bo Roglič težko strl. Carapaz ima ob sebi zelo močno ekipo z Mikelom Lando, v teh dneh pa prekipeva od samozavesti: »Imam zelo dobre noge, prednost v sobotni etapi nikakor ni bila srečno naključje, mojim napadom ni mogel slediti nihče. Odpeljal sem tako, kot sem nameraval, in vem, da lahko majico obdržim do Verone, čeprav je do tja še zelo dolga pot. Niti zadnja vožnja na čas me ne skrbi preveč, pogledali smo teren in takšen kronometer lahko odpeljem zelo hitro. Ne smemo pa pozabiti na Nibalija in Rogliča, za mene ostajata prva favorita za zmago.«
 

Odločale bodo sekunde

Carapazov optimizem glede vožnje na čas ni iz trte izvit, preizkušnjo v San Marinu je končal na 11. mestu, zaostal je za minuto in 55 sekund. Trasa v Veroni je podobna, ni pa enaka, a če za izhodišče vzamemo kronometer iz San Marina, kjer je proti Rogliču izgubil na kilometer 3,3 sekunde, potem bi si slovenski šampion pred Verono lahko privoščil 55 sekund zaostanka, pa bi rožnata majica še vedno končala na njegovih ramenih.

Takšni izračuni lahko v najboljšem primeru služijo kot smernica, ne pa kot trden temelj za taktiko. Jasno pa je, da bo v zadnjem tednu Gira pomemben boj za vsako sekundo. Že jutri, ko kolesarje čaka najtežja etapa s petimi vzponi, sicer brez zasnežene Gavie, a s slovitim Mortirolom, bo slika o razmerju moči med Carapazom, Rogličem in Nibalijem precej bolj jasna.