Kaj je podarjenega Hamiltonu, kar ni bilo Schumacherju in Vettlu?

Že samo dejstvo, da je formula 1 kot prvi globalni šport začela sezono, je pomembna zmaga za paradno bencinsko panogo, tako močno odvisno od denarja od televizijskih pravic. A uvodne tri dirke so pokazale, da nas ne čaka osupljiv razplet, kaj šele negotovost do zadnjega zavoja zadnje dirke. Mercedes je premočan in Lewis Hamilton preveč odločen zrušiti vse rekorde in se zapisati kot najboljši dirkač doslej.

Karkoli si kdo misli o Hamiltonu, češ da je privilegiran, samovšečen, razvajen, da mu je vse postlano, naj se le spomni, kako je Sebastian Vettel prišel do štirih zaporednih naslovov z Red Bullom (2010–13), še bolj, kako je Michael Schumacher petkrat zapored zmagal pri Ferrariju (2000–04). Vettel je bil očitna številka 1 v tedaj dominantnem dirkalniku, Avstralec Mark Webber je bil njegov »vodonosec«. Tako kot je bil Rubens Barrichello kril hrbet Schumacherju.



Hamilton je imel že pri McLarnu za moštvenega tekmeca dvakratnega prvaka Fernanda Alonsa, pri Mercedesu se je moral boriti za svoj status z Nicom Rosbergom, Nemcem, proti kateremu je enkrat celo izgubil prvenstvo. Valtteri Bottas še zdaleč ni njegov pribočnik, ima proste roke v lovu na svoj prvi naslov. Hamilton je bil vz prejšnjih dveh letih prvak, četudi so mnogi trdili, da ima Ferrari boljši dirkalnik …



Konec tedna je 35-letni Anglež, čigar oče Anthony, priseljenec z Grenade, je moral svojčas opravljati tri službe hkrati, da je lahko financiral sinov dirkaški potencial, pokazal, da mu še vedno ni para. Na Madžarskem je imel popolno dirko, potem ko je dobil kvalifikacije.

Za nameček je konkurenci pokazal, kdo je glavni, ko se je štiri kroge pred ciljem na lastno pest odločil za nov komplet gum, s katerimi je že v prvem poskusu dosegel najboljši čas in si prislužil še dodatno točko. Pa mu ne bi bilo treba, lahko bi se kot upokojenec pripeljal v cilj. Vprašanje, koliko bi se jih na njegovem mestu odločilo za postanek, ki vselej prinaša določeno mero tveganja.


 

Krivice ga podžigajo

Po dirki je prvi temnopolti prvak in edini temnopolti tekmovalec v karavani pokazal še eno lastnost velikih šampionov, še ves prepojen s šampanjcem se je znova prelevil v aktivista za človekove pravice v gibanju #blacklivesmatter ter okrcal vodstvo F1, da je popustilo pri ozaveščanju ljudi v boju proti rasizmu. Nekateri dirkači niso prišli na slovesnost, nekateri so bili pozni, nekateri niso oblekli majic z napisom Konec rasizmu in 14 od 20 jih je pred igranjem himn pokleknilo. F1 temu spet ni namenilo posebnega protokola, kot ga je le na prvi dirki v Avstriji, in Hamilton je napovedal protest. »Vodstvo F1 tega problema še vedno ne jemlje dovolj resno. To se mora spremeniti,« je dejal.



Zdaj bo imel še malo več časa za posvečanje aktivizmu, iz katerega očitno črpa dodatni motiv. Naslednja dirka bo čez 12 dni v njegovem Silverstonu, kjer bo spet dvojni program. Na nekdanjem vojaškem letališču je zmagal šestkrat, petkrat v zadnjih šestih letih, z dvojnim zmagoslavjem bi si glede na krajšo sezono tako rekoč zagotovil sedmi naslov, s katerim bi ujel velikega Schumija. Pred tem ga utegne prehiteti tudi po številu zmag (86:91).



Rekord po številu zmag na posameznem dirkališču je postavil v Budimpešti, že od prej je rekorder po številu najboljših štartnih položajev. Kaj bi ga naredilo za nespornega številko 1? Naslov s Ferrarijem vsekakor, a ta že dolgo ni bil tako nebogljen. Vettel in Charles Leclerc dirke nista končala v istem krogu kot Hamilton ...