Slovenska atletika je v ponovnem vzponu, a ne le zaradi svetovnega podprvaka Kristjana Čeha, ki si je s Tino Šutej razdelil soj žarometov na podelitvi nagrad atletske zveze za najboljšega športnika in športnico leta. Pri 35 letih ima Ljubljančanka, ki živi in trenira v Celju, za seboj najboljšo sezono kariere, v kateri je s preskočenimi 482 centimetri postavila slovenski rekord, bila na dvoranskem EP v Istanbulu bronasta, v Budimpešti na SP pa se ji je z veliko smole bron izmuznil iz rok. Šutejeva cilja še višje, na sam vrh – morda celo v četrtem nastopu pod olimpijskimi krogi, ki jo prihodnje leto čaka v Parizu.

Sezona 2023 je že v vzvratnem ogledalu, kakšno oceno bi ji namenili?

Bila je zelo dobra, ne idealna. Imela sem še višje cilje, zimska sezona je bila zelo dobra, osvojila sem kolajno, poleti pa je sledilo manjše razočaranje na svetovnem prvenstvu, kjer nisem osvojila odličja. Ampak če pogledam v celoti, je bila sezona super, napredovala sem tako v dvorani kot na prostem. Nimam si kaj očitati, ni še bilo dovolj za prva tri mesta na svetovni lestvici, a tudi to gotovo še pride.

Omenili ste SP v Budimpešti, kjer ste tudi po smoli, zaradi skoka več ostali brez stopničk. Je razočaranje še prisotno ali zdaj drugače gledate na to tekmo?

Postavila sem nov državni rekord, pokazala sem največ v celi karieri na prostem. Žal mi je le skoka na višini 4,85 m. Bil je zelo dober skok, a me je manjša tehnična napaka na začetku stala tega, da sem na vrhu izgubila hitrost in zato podrla letvico. Lahko bi se izteklo drugače, lahko bi dobila kolajno, a na največji tekmi sezone sem pokazala največ in to si vsak športnik želi. Želim si še več, ne le biti v vrhu, ampak na sam vrh.

FOTO: Marko Feist

Kje še vidite rezerve, ki bi vas lahko popeljale na vrh?

Brez dvoma v tehniki, glede telesne pripravljenosti sem že nekaj let na optimalni ravni, tu večjega napredka ne morem storiti. Pri tehniki se mi pojavljajo manjše napake, ki me stanejo dragocenih centimetrov. Moj osebni rekord je 4,82 m, do petih metrov mi manjka še 18 centimetrov, to ni veliko. Če mi uspe odpraviti še nekaj tehničnih napak, se bom tudi tem petim metrom približala.

Kvoto za OI prihodnje leto v Parizu ste si že priskakali, za vas bodo to četrte igre pod olimpijskimi krogi. Katere vam ostajajo v najlepšem spominu?

Na igrah v Riu de Janeiru smo bili res dobra družba, organizacija je bila na visoki ravni, rezultatsko sem bila zadovoljna s finalom, tiste igre so mi ostale v lepem spominu, Londona se ne spomnim več dobro, Tokio pa je zgodba zase. Seveda sem bila vesela petega mesta, a je bila tam karantena, zato se nismo imeli ravno 'fajn', saj smo bili le v vasi, na tekmi ali treningu, ni bilo nobenega spremljevalnega dogajanja.

Zdaj je pred vami Pariz, verjetno glavni cilj prihajajoče sezone?

Seveda, to je zame še ena priložnost, da tekmujem na olimpijskih igrah. Upam, da mi uspe, kar sem si zadala že pred 20 leti, tako da se bom gotovo pripravljala s ciljem, da bom takrat najboljša in mi uspe premagati konkurenco.

Nekateri športi imajo jasno izrisano »idealno postavo« za vrhunske dosežke, pri skoku s palico so v svetovnem vrhu tekmovalke, ki so si zelo različne. Kateri atributi so po vašem mnenju ključni?

Zelo pomembna je hitrost, brez hitrega teka ne moreš prenesti dovolj energije v skok. Smo pa punce res zelo različne. Težko je reči, da moraš biti visok 170 cm in imeti 60 kilogramov. Brez hitrosti res ne gre, prednost pa imajo tekmovalke, ki prihajajo iz gimnastike, saj imajo odličen nadzor nad telesom.

Nikamor vas ne podimo, a vendarle: razmišljate, kdaj boste palico postavili v kot?

Zaenkrat sem prepričana le v to, da če bom zdrava, bom naslednje leto še tekmovala. Kaj bo potem, pa zelo težko napovem, odvisno, kako se bom počutila. Ne vem še, če bom po naslednji sezoni že pripravljena na to, da se poslovim, če bom dobro skakala, bom morda želela podaljšati še za kakšno sezono, ne verjamem pa, da imam pred seboj še veliko let.