Lani državni prvak v maratonu, letos drugi na pol krajši razdalji

Lani je v Ljubljani postal državni prvak v maratonu, letos pa je do zadnjih dveh kilometrov kazalo, da bo dosežek ponovil na pol krajši razdalji. Na koncu se je Mitja Krevs moral zadovoljiti z drugim mestom, v cilju pa vseeno ni bil pretirano razočaran. Drugi najhitrejši Slovenec vseh časov na 1500 metrov je atletske steze pred leti zamenjal za ceste. Njegova hitrost je določena prednost, a se zaveda, da »hitrost ni večna«.
 

Dolgo ste vodili, na koncu pa vas je ujel in prehitel Rok Puhar. Kaj se je zgodilo v zaključku?

Prva polovica je bila dobra, noge so bile lahke in s Puharjem sva tekla skupaj. Nato sem napadel, si pritekel nekaj prednosti, a so noge proti koncu postajale vse težje, v zadnjih dveh kilometrih sem izgubil veliko časa. Zdaj sledi počitek, potem pa se bom začel pripravljati na naslednjo sezono, v kateri bom znova tekel na 42 kilometrov.

Kdaj ste se odločili, da presedlate na daljše cestne teke – na maraton in polmaraton? Pred tem ste dosegali za slovenske razmere zelo dobre rezultate v teku na 1500 metrov.

Po koncu sezone 2014, v kateri sem dosegel osebni rekord (3:40,64) in za las zgrešil normo za evropsko prvenstvo. Začel sem razmišljati, kaj in kako naprej: ali ostanem na stezi ali se posvetim daljšim razdaljam. Ko sem seštel vse skupaj, sem videl, da je boljša druga opcija.

Nekateri izpostavljajo, da so maratonske norme za velika tekmovanja bistveno lažje dosegljive kot srednjeprogaške.

To je bil eden izmed razlogov za menjavo discipline, ni pa bil glavni. Norme so bile lažje dosegljive v preteklosti, zdaj se je sistem spremenil. Zato nisem prepričan, ali je ta pot res lažja. Za menjavo disciplin sem se odločil tudi zaradi finančnih razlogov in zaradi partnerjev za trening.

V čem se treninga srednje- in dolgoprogaša najbolj razlikujeta?

Zdaj manj časa namenjam hitrosti, treningi pa so daljši – to je glavna razlika. Pozimi je v Sloveniji lažje trenirati dolge proge, saj nizke temperature niso tako moteče.

Lani ste bili najhitrejši Slovenec na 42-kilometrski preizkušnji v Ljubljani, a v cilj ste prišli po neznanskih mukah v zadnjih kilometrih. Kaj se je zgodilo? Tempo vendarle ni bil prehiter …

Glavni razlog je bil, da sem v zadnjih dneh pred tekmo premalo »delal« na energijskih zalogah, nisem napolnil glikogenskih rezerv. Poleg tega sem med tekmo izgubil veliko elektrolitov in posledično sem bil dehidriran.

Kakšne posledice to pusti na tekaču?

Morda je kdo pomislil, da se mi je zaradi tega zameril tek, ampak po tekmi niti približno nisem razmišljal v tej smeri. Nisem se bal, kaj se bo zgodilo naslednjič. Lani v Ljubljani nisem imel posebnih pričakovanj, saj sem imel v prejšnji sezoni težave s poškodbami. S treningi smo bili zelo previdni; želeli smo, da se telo privadi na daljše razdalje.

Je lanski nastop vseeno vplival na vašo odločitev, da letos nastopite na polmaratonu?

Ne. S trenerjem sva od začetka sezone merila na deset in 21 kilometrov. Odločila sva se, da sem poleti nekajkrat nastopim na petkilometrski razdalji, žal pa jeseni nisva našla ustrezne tekme na deset kilometrov.

V primerjavi z drugimi slovenskimi maratonci imate odlično hitrostno izhodišče.

Drži, to je zagotovo določena prednost. Res pa je, da sem 3:40 tekel pred štirimi leti, nato pa dve sezoni skoraj v celoti izpustil. Hitrost ni večna …

Doslej ste v okviru ljubljanskega maratona že trikrat zmagali, in sicer dvakrat na 21, še prej pa na deset kilometrov. Katera zmaga se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Ko sem prvič zmagal, me je presenetilo predvsem vzdušje. Pred tem na ljubljanskem maratonu nisem bil niti kot gledalec. Na stadionu običajno ni toliko ljudi ob progi, na cilju in štartu … Prva zmaga na polmaratonu pa je posebna, ker je takrat snežilo.

S kakšnim rezultatom lahko slovenski tekač živi od maratona? Recimo, da zasluži povprečno slovensko mesečno neto plačo?

Verjetno se Slovenija ne razlikuje bistveno od drugih držav. Do denarnih nagrad je zelo težko priti. Že na tekmah, kjer zmagovalec ne prejme več kot 300 evrov, nastopajo afriški tekači, ki imajo osebne rekorde v polmaratonu okoli 1;02. Vemo pa, da je ta rezultat za večino belopoltih tekačev nedosegljiv. Teoretično lahko tečeš 1;03, pa s tem rezultatom ne moreš do nagrad. Nekoč je bil drugače, prejšnje generacije maratoncev so lahko živele od teh nagrad. Drugi vidik so sponzorji. Nekdo je marketinško prepoznaven obraz, drugi ni, zato je veliko odvisno od posameznika. Zagotovo pa moraš najprej doseči normo za veliko tekmovanje, a tudi to ni zagotovilo, da bodo sponzorji v tebi prepoznali potencial.