V nadaljevanju preberite še: 

- Na vhodu v zgornje razstavišče dunajskega muzeja sodobne umetnosti Belvedere 21 obiskovalce pričaka opozorilo, da nekatera dela na razstavi prikazujejo občutljive vsebine, ki zadevajo seksualnost, nasilje in smrt, in lahko učinkujejo moteče. A prav to, da so prikazane vsebine moteče in skrb vzbujajoče, je razlog, da se jih Renate Bertlmann brezkompromisno in nemalokrat duhovito loteva že več kot pol stoletja.

Osebnostno in ustvarjalno se je oblikovala v feminističnem gibanju, ki se je v Avstriji razmahnilo na prelomu 60. v 70. leta. Ženske iz vseh slojev in poklicev so si zastavljale vprašanja o razlogih za njihovo nezadovoljstvo, o tem, kaj jih onesrečuje in jim preprečuje, da bi živele tako, kot si želijo. Leta 1972 so na Dunaju ustanovile Akcijo neodvisnih žensk (Aktion Unabhängiger Frauen-AUF) in začele izdajati prvo avstrijsko feministično revijo. Renate Bertlmann se spominja, da skupina ni bila homogena, v njej so se kresala mnenja o tem, ali so ženske v primerjavi z moškimi bolj podporne druga do druge, manj agresivne, ali bi bil matriarhat boljša alternativa patriarhatu. Prerivanje za oblast je bilo podobno kot med moškimi, pravi, a ženske so se morale rokovanja z instrumentom oblasti šele naučiti.

Med najmočnejšimi feminističnimi vplivi izpostavlja Simone de Beauvoir, Lindo Nochlin, Kate Millett in Alice Schwarzer.

- Ob spoznanju, da moški nove levice niso nič manj kot njihovi meščanski nasprotniki zavezani mizoginiji in uveljavljanju hierarhije spolov, se je pridružila francoskemu gibanju za osvoboditev žensk (MLF – Mouvement de libération des femmes), ki si je prizadevalo za legalizacijo splava in leta 1971 objavilo manifest, v katerem je tristo triinštirideset žensk, med njimi Simone de Beauvoir, Jeanne Moreau, Catherine Deneuve in Ariane Mnouchkine, izjavilo, da so splav opravile ilegalno.

- Medtem ko so falusi v prvih dveh desetletjih predstavljali grožnjo, od konca osemdesetih let vse bolj postajajo tudi medij užitka. Z ironično strategijo začne uporabljati kič, ki je v umetnosti 20. stoletja veljal za ženski medij kot nasprotje moški vrhunski umetnosti in ga je vpeljala že z Relikvijo sv. Erectusa.

Njena dela postanejo barvita, okrašena z bleščicami in raznobarvnimi steklenimi kamenčki, falusi poganjajo na travnikih, njihove napihljive različice so nataknjene na kaktusih, zaprti so v steklenih kroglah, ki jih po pretresanju pobeli umeten sneg. Njen falus doživi tudi preobrazbo v metulja, kot naslovi skulpturo Farphalla Impudica; umetnica se veliko poigrava z naslovi, v tem primeru z italijanskima beseda impudica, ki pomeni predrzen, in farfalla, ki označuje metulja. Na umetni penis iz rožnatega pleksistekla pritrdi krila in tipalnici, v očesne jamice mu namesti rumena steklena kamenčka in njegovo telo posuje z rdečimi bleščicami, a pri tem subtilno ohrani pomen nasilja in mu v usteca na mestu sesala namesti tanek nožič.

Kot nasprotje ločevanja duha in telesa je že leta 1979 ustvarila instalacijo Amo ergo sum (Ljubim, torej sem) in vanjo vključila sedeminsedemdeset zapečatenih pisem z ljubezenskimi sporočili. Desetletja kasneje je z Amo ergo sum poimenovala celoten svoj opus in ga razdelila na tri področja: rdeče obarvano pornografijo, v kateri se loteva vojne med spoloma, rumeno obarvano ironijo, ki ambivalentno povezuje željo in agresijo, in v modri barvi ironijo, ki združuje zmernost, askezo, neuspeh in umiranje.