Smrt v Kolpi

22-letni Suleiman Mosen iz Vaziribada v Pakistanu (Pundžab) se je v zgodnjih jutranjih urah, bilo je še temno, komaj prebil prek Kolpe. Voda ni bila visoka, le na nekaterih mestih je bilo treba plavati, a tok je bil močan. Suleiman je vedel, da se ne sme ustavljati; da si ne sme privoščiti napake. A bilo ga je strah, »nervozno strah«. Ne zaradi sebe – močan in je zna plavati. Bal se je za 21-letnega bratranca Alija Mosena, s katerim sta pet dni pred prečenjem Kolpe iz Velike Kladuše na skrajnem zahodu Bosne in Hercegovine prek Hrvaške krenila proti Sloveniji.

Ali ni znal plavati.

To ga je – skupaj z evropsko in slovensko protimigrantsko in protibegunsko politiko – stalo življenja.
                                                                            
                                                                                       ***

Sirota sem. Moji starši so zelo zgodaj umrli. Odraščal sem z Alijevo družino – pri stricu in teti. Nimam ne bratov ne sester. Ali, moj bratranec, je bil kot moj brat. Njegovi sestri sta bili tudi moji sestri. Z Alijem sva vse počela skupaj. Hodila sva v šolo, igrala kriket, razmišljala o prihodnosti,« je na topel julijski večer v improviziranem begunskem taborišču na obrobju Velike Kladuše povedal Suleiman.

Begunci in migranti, ki so ostali ujeti na podaljšku nove balkanske begunske poti, ki iz Turčije prek Grčije, Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške vodi do slovenske južne meje, so si na tabornih ognjih kurili večerjo. Otroci so, begunski in lokalni, igrali nogomet – ozračje svetovnega prvenstva je doseglo tudi veliki travnik, kjer je neutrudni vrhniški humanitarec in superveteran balkanskih begunskih poti Adis Imamović Pixi v dogovoru z lokalno skupnostjo postavil zgledno in funkcionalno taborišče, ki ga ne obdajajo bodeče žice in do zob oboroženi policisti in varnostniki. Taborišče, ki je dejansko tranzitno in se je v zadnjih tednih, ko Slovenija na svoji južni meji sistematično zavrača ljudi, ne da bi jim – kršenje mednarodnih konvencij – sploh omogočila zaprositi za mednarodno zaščito, dodobra napolnilo. Vsak dan se v Veliko Kladušo vračajo skupine beguncev in migrantov, ki so jih slovenski policisti nemudoma poslali nazaj na Hrvaško, ta pa nazaj v BiH. Številni so poškodovani in bolni. Mnoge so hrvaški policisti pretepli. Večini so vzeli denar in jim uničili mobilne telefone, da ne bi mogli slediti satelitski navigaciji.
 

Nekdo je pozabil vključiti števec žrtev

Vsaj dvanajst ljudi je na poti iz Bosne in Hercegovino v Sloveniji umrlo. Pet na slovenski strani meje – oziroma Kolpe. To so uradne številke. Neuradne so bistveno višje. Tu vsak dan srečujemo ljudi, ki koga pogrešajo. Več dni. Več tednov. Tudi več mesecev. Veliko ljudi je brez dokumentov. Za »zunanji svet« preprosto ne obstajajo. Njihove smrti, če ravno niso preveč očitne, velikokrat ostajajo nezabeležene.

Podobno kot v Sredozemlju, množičnemu grobišču.

Podobno kot v Sahelu, polnem plitvih peščenih grobov.

Tukaj in zdaj. Pred našimi široko zaprtimi očmi so ljudje izbrisani vnaprej. Kot v življenju, tako v smrti.
                             
                                                                                ***

Suleiman Mosen je iz Pakistana proti Evropi krenil že pred štirimi leti, takoj po končani srednji šoli. Ne skriva, da ni begunec in da je odšel v Evropo – proti Evropi – iskat boljše življenje.



Ekonomske migracije so sestavni, jedrni del civilizacije. Bile so, so in bodo.

Prek Irana in Turčije je prispel v Grčijo, kjer je preživel več kot dve leti. Najprej leto in pol v »vroči točki« (hot-spot), dejansko pa modernem koncentracijskem taborišču Moria na Lezbosu, evropski sramoti, kjer že vrsto let vladajo grozljive razmere, o čemer smo se velikokrat prepričali tudi sami.

Kot samski moški, ki uradno ne prihaja z vojnega območja, Suleiman ni mogel zaprositi za begunski status, njegovo prošnjo za azil pa so v Grčiji zavrnili. Na Lezbosu je – komaj – preživel poldrugo leto. »Nikoli si nisem mislil, da bom v Evropi doživel kaj takega. To je bil pekel. Huje od zapora. Bil sem sam, zato mi je bilo še težje. Bilo je veliko nasilja policije in med različnimi skupinami migrantov in beguncev. Nočem veliko govoriti o tem, hudo mi je,« je v mehkem mraku, ki se je spuščal nad trgovsko in do ljudi na begu izjemno gostoljubno bošnjaško mesto, tudi samo žrtev strašne vojne, pripovedoval Suleiman. Govoril je počasi, težko. Njegove misli so bile obtežene, prepletene z neprebavljeno, v travmatiziranem čustvenem podzemlju ujeto bolečino.
             
                                                                                ***

Voda je drla. Za prve junijske dni je bilo nenavadno hladno. Suleimanu se je vendarle uspelo prebiti na slovensko stran Kolpe, na varnejši breg. Proti bratrancu Aliju, ki je prestrašeno čakal na hrvaški strani reke, je zaklical, naj krene. Mudilo se je. Štela je vsaka sekunda.



S skupino sedmih tovarišev, s katero so skupaj krenili iz Velike Kladuše, so bili dogovorjeni, da si ves čas pomagajo. Uskladili so načrte in taktiko. V petih dneh, kolikor so jih porabili za hojo prek gozdov med Bosno in Slovenijo, se je pakistanska ekipa držala dogovora. Tik pred slovensko mejo, kjer je največ hrvaških policistov, so se »taktično« razdelili v dve skupini. V eni so bili trije, v drugi štirje mladi fantje. Suleiman in Ali sta se ločila.

Ločitev bi morala biti začasna – trije, ki so bili v Alijevi skupini, so se zaobljubili, da bodo Suleimanovemu bratrancu, neplavalcu, pomagali čez reko. Suleiman ni imel razloga, da jim ne bi zaupal.

                                                                              ***

Suleiman Mosen je z Lezbosa odšel takoj, ko je bilo mogoče. S trajektom je odpotoval v Atene in od tam v Solunu, kjer je kot prostovoljec (No Border Kitchen) kuhal v poljski kuhinji. Medtem se je že zaprla balkanska begunska pot, po kateri je v letih 2015 in 2016 v Evropsko unijo, večinoma v Nemčijo, po humanitarnem koridorju, ki uradno sicer nikoli ni obstajal, na terenu pa(č), vstopilo več kot milijon beguncev in migrantov.



Suleiman je okno, ko so bila vrata Evrope kratkotrajno odprta, zamudil. Bil je ujet v Grčiji, čas pa je mineval. Počutil se je vse bolj osamljenega. Odločil se je, da bo pot vseeno poizkusil nadaljevati proti Srednji Evropi, saj v Grčiji ni bilo dela. On pa se je, kot tisoče rojakov, v domovini zadolžil. S svojim delom v Evropski uniji bi moral najprej odplačati dolg – najmanj 10.000 dolarjev – svoji razširjeni družini, šele potem bi lahko poskrbel zase. Toda v štirih letih na poti se je njegov dolg le še povišal. Močno povišal. Ujet v dolžniško, čustveno in birokratsko spiralo je v Grčiji počakal bratranca, brata Alija. Ta se je iz Pundžaba proti Evropi po Suleimanovi poti odpravil pred dobrim letom dni. Srečala sta se na severu Grčije in prek Albanije in Črne gore, šlo je tekoče, pred štirimi meseci prispela v Veliko Kladušo.

Slovensko sistematično in serijsko zavračanje prosilcev za azil

Kljub rezalni žici in »tehničnim oviram« na slovenski meji in notorično odvračilni azilni politiki naše države so bile možnosti za vložitev prošnje za azil tedaj bistveno večje kot od začetka junija naprej. Do začetka junija, do slovenskih volitev, je bilo po smrtno nevarnem prečenju Kolpe brez večjih težav mogoče zaprositi za azil. Številni begunci in migranti so po vstopu v Slovenijo in kratkem bivanju v azilnem domu lahko hitro nadaljevali pot proti zahodu in severu Evrope. Potem so se stvari radikalno spremenile. Ne le zaradi političnih razmer v Sloveniji, ampak tudi zaradi zaostrenih direktiv Evropske unije, ki je odprto krenila v vojno proti migracijam. Število ljudi, ki so v Sloveniji zaprosili za azil, se je junija namreč drastično zmanjšalo. A ne zato, ker bi se proti Sloveniji, zgolj tranzitni postaji na poti proti, denimo Italiji in Nemčiji, po novi balkanski begunsko-migrantski poti odpravilo bistveno manj ljudi. Uradno število prosilcev za azil se je zmanjšalo zato, ker so slovenski policisti na meji začeli sistematično (za)vračati ljudi, še preden bi ti imeli možnost zaprositi za mednarodno zaščito – to jim omogočajo mednarodne konvencije.



Večina beguncev in migrantov, s katerimi smo se pogovarjali v Bosni in Hercegovini, se je že – vsaj enkrat – poskušala prebiti v Slovenijo. Bilo so zavrnjeni. Brez vprašanja. Brez možnosti uveljavljanja pravice do vloge prošnje za azil. Ob tem so (odhajajoče) oblasti začele taktično prazniti tudi sprejemnico azilnega centra v Ljubljani. Govoril sem z najmanj ducatom migrantov in beguncev, ki so jim slovenski uradniki »taktično« – slepilni manever – omogočili izhod na prosto iz azilne sprejemnice. Zunaj so jih počakali policisti in jih odpeljali nazaj proti Hrvaški.                               
 
                                                                              ***

Ali Mosen ni upal stopiti v Kolpo. Suleiman ga je prepričeval, naj vendarle krene, da ga ne bodo prijeli hrvaški policisti. Zagotavljal mu je, da mu bodo tovariši pomagali. Da bo zmogel brez težav. »Govoril sem mu, naj pohiti, naj vendarle krene, da ni nič hudega …« Minute so se vlekle kot ure. Ali je enega izmed tovarišev prijel za roko. Krenila sta. A že po nekaj korakih se je hotel obrniti. Vpil je; klical na pomoč. Njegovega tovariša je zagrabila panika. Skoraj ga bi odneslo. Da bi zaščitil sebe, je izpustil Alijevo roko. Utrujenega Alija je odneslo. Kričal je, mahal z rokami.
Suleiman ga kmalu ni več videl.

In tudi slišal ne.
 


Nad begunskim taboriščem, dejansko bolj varnim zatočiščem pred nadaljevanjem poti proti Evropi in počivališču po (še eni) deportaciji, skoraj vsak večer leti rumen motorni zmaj iz bližnjega letalskega kluba, ki se je prav tako spremenil v begunsko-migrantsko zatočišče. Vedno ko zmaj preleti skupine ljudi na begu pred vojnami, revščino, nasiljem, totalitarnimi režimi, posledicami podnebnih sprememb, te strmijo v nebo. Sebi v brk ali drug drugemu spontano ponavljajo svoje neuresničljive želje.

»Poberi me!«

»Šel bi z njim …«

»Odpelji me v Italijo!«

»Kako rad bi bil tam zgoraj …«

Upanje je metafizična kategorija. Nič več, nič manj. Skupni imenovalec je – 0. Najboljši približek realnih možnosti, ki jih imajo v Veliki Kladuši ujeti begunci in migranti za evropsko dobrodošlico. Kako naivno je bilo verjeti, da bo humanizem v Evropi močnejši od njene preteklosti; njenega jedra.



Begunci in migranti so kot jedrski odpadki – Evropa zanje na svojih obronkih gradi človeške deponije, deponije človečnosti.
Vseeno je, ali so ženske, otroci ali mladi moški. Vseeno je, od kod prihajajo in kaj so doživeli. Njihova usoda, marsikdaj neposredno povezana z evropsko in tudi slovensko zunanjo politiko, ne zanima skoraj nikogar več.

Njihova življenja so uničena. Perspektive nične. Zadnje ne umre upanje. Zadnji umre človek. A še pred človekom – človečnost.
»Z zmajem bi bila v Sloveniji v eni uri …«

Nekdo proti zmaju nameri z namišljenim ročnim metalcem granat. Refleks.

Zločin proti človečnosti = nova normalnost

Takoj ko v Veliki Kladuši nekdo omeni Slovenijo, ljudje zadrhtijo. Novice, včasih ne povsem točne, včasih tudi lažne, največkrat pa precej blizu »terenskim dejstvom«, se hitro širijo. Je res, da je Slovenija zaprla mejo? Je res, da je po volitvah na oblasti skrajna desnica? Bo zdaj za nas, begunce, tako težko kot na Madžarskem? Kaj se bo zgodilo z nami? Se bo slovenska meja sploh še kdaj odprla? Zakaj nas obravnavate kot stekle pse? Kaj smo vam naredili?

Vrstijo se vprašanja. Mnenja. Strahovi. Rafali obupa, nemoči, izgubljenosti, ujetosti, ukradenega dostojanstva, razčlovečenosti. Ljudje vedo, da jih tam zgoraj, v Evropi, ne čaka nič dobrega – seveda če se jim do tja sploh uspe prebiti. Možnosti nikoli niso bile manjše kot zdaj. Toda velika večina se preprosto ne more vrniti domov. Za pot v obljubljeno deželo, katero koli že, so zastavili vse. Vse!



Samo v Sredozemlju je na poti proti Evropski uniji od leta 2000 umrlo več kot 35.000 ljudi, večina v zadnjih petih letih.
Treba je kričati, da še kdo sliši. Ves čas. Lov na ostanke humanizma in empatije.

Beg pred vojno, revščino, totalitarnimi režimi, nasiljem in posledicami podnebnih sprememb je postal beg – v vojno. V evropsko vojno proti migracijam in begunstvo.

Ljudje umirajo.

Tudi na slovenskem pragu.
                                                  
                                                                               ***

»Grozno je bilo. Stal sem na bregu reke in vpil. Nič nisem mogel storiti … Alija je odneslo, mojega brata je odneslo,« je tiho, s solznimi očmi, pripoved nadaljeval Suleiman Mosen. Zagledal je slovenske policiste. Stekel je proti njim. Ponavadi je obratno.
»Povedal sem jim, da se moj bratranec utaplja, da ga je odnesla voda … Prosil sem jih za pomoč. Večkrat. Poslušali so me in rekli, da ne morejo storiti ničesar. Da bodo obvestili hrvaško policijo. Dali so me v avtomobil in odpeljali na policijsko postajo v Črnomelj.«

Naslednjih nekaj ur je Suleiman – po lastnih besedah – preživel v celici na policijski postaji. Poskušal je, trdi, vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, a so mu policisti dejal, da bo to lahko storil v Ljubljani, kamor naj bi ga odpeljali naslednji dan. Naj ga nič ne skrbi.

»Ob sedmih zjutraj so prišli pome. Rekli so mi, da je moj bratranec umrl. Da se je utopil. Upal sem, da se bo vseeno nekako rešil … Zdaj sem vedel. Zelo hudo mi je bilo. Nisem vedel, ne kaj naj naredim ne kaj naj rečem. Policisti so mi dejali, da me bodo odpeljali v azilni center v Ljubljano. Sedel sem v policijski kombi. Niti kosa kruha nisem dobil.«

Prevara

Policijski kombi ni odpeljal proti Ljubljani, ampak proti hrvaški meji. Slovenski policisti so Suleimana – to je že nekaj tednov sistematična praksa – izročili hrvaškim kolegom iz policijske postaje Vrbovsko. Za čustveno razkosanega mladega Pakistanca je bil to še en strahovit šok. V nekaj urah so se mu porušile življenjske sanje. Hkrati je izgubil človeka, ki mu je bil najbliže.

Hrvaškim policistom je povedal, kaj se je zgodilo. Najprej ga niso hoteli poslušati. Rotil jih je, naj mu pomagajo najti bratrančevo truplo. Njegova dolžnost je, da ga pokoplje, jim je dejal. Po nekaj urah, ki jih je Suleiman preživel v celici policijske postaje na hrvaški strani meje, so mu povedali, da je Alijevo truplo v mrtvašnici v Zagrebu. Da bo tam ostalo nekaj časa in da on nikakor ne more v Zagreb. To je bila edina – in zadnja – informacija, ki jo je dobil, preden so ga skupaj s sotrpini posadili v kombi in odpeljali proti Bosni in Hercegovini. Hrvaški policisti so tudi njemu, tako kot praktično vsem našim sogovornikom v Veliki Kladuši, ki jih je Hrvaška vrnila v BiH, polomili mobilni telefon in vzeli denar.

Razčlovečenje kot tako.

                                                                           ***

Suleiman je ostal brez vsega. V Bosno se je vrnil kot komaj hodeči mrtvec, ki ga preganja huda tragedija. In z njo vred občutek krivde. On je bil tisti, ki je bratrancu rekel, naj se mu pridruži na poti v Evropo. On je bil tisti, ki je vztrajal, da mora Ali, neplavalec, prebroditi deročo reko. On je bil tisti, ki ….

»Grozno je. Ne morem spati. Sam sem. Ves čas razmišljam o tisti noči, kaj bi lahko naredil drugače. O Aliju, o družini …«
Po vrnitvi v taborišče na obrobju Velike Kladuše, kjer kroži veliko zgodb o ljudeh, ki jih je odnesla Kolpa, je moral Suleiman izpolniti svojo dolžnost. V Pakistan je poklical Alijeve starše, svoje skrbnike, ki so oba večkrat pozvali, naj se vrneta domov, a sta bila bratranca trdno odločena, da si novo življenje poiščeta v Evropski uniji. Za vsako ceno, kot se je izkazalo.

To so bili najhujši trenutki v njegovem življenju. Starši so mu dali jasno nalogo – najti mora Alijevo truplo in poskrbeti, da ga vrne v Pakistan. Kako? S čim? Absolutno nemogoča misija. Na pomoč so mu pristopili prostovoljci, a ni bil uspešen. Na odgovor s pakistanskega veleposlaništva v Sarajevu čaka že več kot mesec dni. Občutek ima, da ga ne jemljejo resno. Iz Hrvaške ne dobi nobenega podatka, dejansko se nihče ne želi pogovarjati z njim.



Suleiman z nastavljanjem ogledala banalnosti zla moti dnevno rutino državnih uradnikov.

»Ne vem, kaj naj storim. Čakam. Moje življenje nima več smisla. Nazaj, v Pakistan, ne morem nikoli več. Tudi če bi želel, me ne bi sprejeli … Morda se bom še enkrat odpravil proti Sloveniji. Zdaj res nimam več česa izgubiti. Če bi lahko v Sloveniji zaprosil za azil, bi ostal pri vas. Prepričan sem, da bi si lahko našel delo in sam poskrbel zase. Toda mi smo nevidni ljudje, naša življenja nimajo vrednosti.«

Suleimanove besede so trpke in krhke. Lomijo se tako, kot se lomi on. Počasi, okorno, nepovratno. Poskuša zadržati solze, a te gredo svojo pot. Zanj poti nazaj ni. Ne več, nikoli več. Ne čustveno, ne fizično, ne geografsko. Vržen na človeško deponijo 21. stoletja, na predpražnik Evrope, je ujet v tesnobni in s krivdo neskončno obteženi duši.

Duši, ki duši.
Duši, ki zaduši.