Smo pripravljeni na Petrinjo?

V Sloveniji je od 20.000 do 56.000 stavb uvrščenih v razred tveganja, ki dolgoročno potresno ni sprejemljiv. Ker v njih živi od 88.000 do 228.000 ljudi, so ti na dolgi rok življenjsko precej ogroženi. Seveda zelo različno, saj so podatki o posameznih stavbah zelo pomanjkljivi. Če bi se ponovil ljubljanski potres iz leta 1895, pa bi samo neposredna gospodarska škoda na objektih v glavnem mestu lahko znašala od 2,5 do 16,6 milijarde evrov. Če bi prišteli tudi posredno škodo, pa bi bila še nekajkrat višja. To so glavne ugotovitve študije, ki so jo izvedli na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani po naročilu ministrstva za okolje in prostor, 22. junija lani pa jo je na posvetu Inženirske zbornice Slovenije (IZS) o potresni odpornosti stavb pri nas predstavil prof. dr. Matjaž Dolšek z omenjene fakultete.

Najbolj ogroženi

Povedano drugače, potresno najbolj ogroženi so vsi objekti, ki so bili zgrajeni pred letom 1964 (večinoma gre za kamnite in opečne zidane stavbe), ko je pri nas začela veljati strožja zakonodaja o protipotresni gradnji. Z vidika današnje stopnje razvoja protipotresne gradnje in dojemanja potresne varnosti pa prvi predpisi še zdaleč niso zagotavljali ustrezne ravni varnosti. Velik napredek v zagotavljanju varnosti so pomenili šele tisti, ki so začeli veljati leta 1981. Bistveno boljšo varnost pa nam v sodobnih časih zagotavljajo moderni standardi Evrokod, ki so obvezni od leta 2008.

Skratka, potresno so ogrožene skoraj vse spomeniško zaščitene stavbe (gradovi, dvorci, cerkve, stoletne stanovanjske, upravne ali poslovne stavbe) brez ustrezne protipotresne prenove oziroma statične ojačitve, pri čemer največji delež odpade na stara mestna ali vaška jedra, ki so na potresno najbolj ranljivih območjih. To pa so Posočje oziroma severozahodna Slovenija, osrednja slovenska regija, Ilirskobistriško in Posavje.

Petrinja se lahko tako zgodi tudi v Ljubljani, kjer bi podobno škodo in žrtve utrpelo zlasti območje Stare Ljubljane, saj lahko statično sanirane zgodovinske objekte iz prejšnjih stoletij preštejemo na prste obeh rok. Še huje pa je, da so v glavnem mestu smrtno nevarni tudi številni večstanovanjski bloki, zgrajeni takoj po drugi svetovni vojni, in stanovanjske stolpnice (najnevarnejših je 15); ob hujšem potresu bi umrlo več sto ali tisoč ljudi, še več pa bi jih bilo ranjenih. Večini bi morali zagotoviti več tisoč začasnih bivališč, mnoge objekte pa bi morali celo podreti, saj se jih zaradi poškodb ne bi izplačalo prenavljati.

Akademik prof. dr. Peter Fajfar je opozoril, da ima problematično arhitekturno zasnovo tudi več novejših objektov in da že dalj časa opozarja, da so potresno ogroženi tudi nekateri vrtci, šole in bolnišnice. Meni, da bi Slovenija morala slediti dobri praksi iz tujine, kjer je za potresno prenovo podobnih objektov sistematično poskrbela država. Na Cipru so na primer sistematično preverili potresno odpornost vseh šol, pri čemer so ugotovili, da jih je polovica primernih, desetino so podrli in zgradili na novo, dve petini pa ojačali. Fajfar ne razume, da smo pri nas namesto tega celo ukinili obveznost izdelave revizije mehanske odpornosti in stabilnosti objektov pri prenovah in novogradnjah. Po njegovem gre za zelo škodljivo odločitev zakonodajalca.

Potresne izkaznice stavb

Dolšek je prepričan, da bi med ljudmi morali širiti informacije o potresnem tveganju in da ni sprejemljivo, da informacij o potresni odpornosti posameznih objektov trenutno ni na trgu. Kupci stanovanj tako sploh ne vedo, ali kupujejo stanovanje, ki je varno ali ne. Dr. Leon Hladnik iz IZS zato podpira uvedbo potresnih izkaznic. Meni, da bi bolj transparenten pregled nad tem, katera stavba je varna in katera ne, motiviral lastnike, da svoje objekte potresno sanirajo, a ne le zato, da bi bili ti bolj varni in da bi zavarovali svoje premoženje, temveč predvsem zato, ker bi sicer ob informaciji, da je njihov objekt nevaren, ta izgubil velik del vrednosti. Se pa zaveda, da bi uvedba izkaznic gotovo naletela na odpor lastnikov nevarnih nepremičnin, saj bi te čez noč izgubile svojo vrednost. Si pa lahko vsak sam izračuna ranljivost stavbe, v kateri živi kot lastnik ali najemnik. Z aplikacijo v sistemu Potrog mora namreč v poseben obrazec vnesti le naslov, leto gradnje in vrsto materiala, iz katerega je objekt zgrajen. Za natančnejšo oceno pa je treba najeti gradbene strokovnjake, ki izvedejo sondiranje terena (to za eno stolpnico stane nekaj tisoč evrov).

Rešitve

Podobno kot smo za vsako stavbo uvedli obvezno energetsko izkaznico, bi bilo treba za vse čim prej uvesti tudi obvezno potresno izkaznico. V primerih, ko bi ugotovili, da stavba nima primerne statične nosilnosti in je potresno nevarna, pa bi morali prepovedati energetsko prenovo take stavbe, če prej ali hkrati ne bi izvedli njene protipotresne zaščite. Sploh pa se ne bi se smelo dogajati, da bi iz državnega EKO sklada celo subvencionirali energetsko obnovo nevarnih objektov, saj z novo fasado in streho le zakrivamo slabo stanje, prav nič pa ne izboljšamo potresne varnosti.

S tem ustvarjamo celo lažno iluzijo, da je tak objekt varen, saj je na zunaj videti lep in nov. Četudi se lastnik pozneje zave, da živi v nevarnem objektu, pa je odločitev za potresno sanacijo nato težko pričakovati, saj bi bilo treba ob tem uničiti povsem novo fasado. Strokovnjaki so si enotni, da bi bilo treba objekte sanirati celostno, torej najprej potresno in šele nato energetsko, ter da nekritično subvencioniranje in kreditiranje energetskih sanacij potresno nevarnih objektov EKO sklada nista le neprimerni, pač pa celo škodljivi za potresno varnost takih objektov.

Prof. dr. Roko Žarnić, predsednik društva za potresno inženirstvo, meni, da je edina možna pot do ureditve problematike potresne neodpornosti objektov s pomočjo zakonodaje in politike. Ti bi morali sloneti na deklaraciji iz Toleda, ki jo je EU sprejela pred desetimi leti. V njej je tudi priporočilo, »da se pri sanaciji objekta ne sme zanemariti dejanskega fizičnega stanja objekta, torej tudi ne potresne (ne)odpornosti objekta«.

Praksa pa ...

Predsednik Inženirske zbornice Slovenije Črtomir Remec je razkril, da oblast oziroma njeno ministrstvo za okolje in prostor trenutno kot ključno prepoznava problematiko poplav in plazov in ne potresov ter da želi kohezijska sredstva usmeriti predvsem na ta področja. Strokovnjakom je zato dal vedeti, da se morajo še naprej boriti, da kljub temu problematika potresov ne bi bila povsem prezrta in da bi se ji vendarle namenilo nekaj denarja. Še sploh ker je znano, da splošna javnost na močne potrese in njihove posledice hitro pozabi, saj so ti relativno redki – zato posledično ureditev potresnega tveganja prelagamo v prihodnost. A vendar ne bi smeli pozabiti, kako drago je posameznike in državo stala sanacija Posočja, ki so ga od leta 1976 do 2004 prizadeli kar štirje močnejši potresi. Prva dva sta leta 1976 poškodovala kar 12.000 stavb (4200 jih je bilo začasno neuporabnih), 1998. jih je bilo poškodovanih 4000, leta 2004 pa 1800. Zaradi obsežnosti škode smo morali sprejeti celo zakon o popotresni obnovi objektov v Posočju. Ob tem bi se moralo zamisliti kar 110.000 Ljubljančanov, ki žive v potresno najbolj nevarnih stavbah. Preventivna statična sanacija bi jih namreč stala bistveno manj, kot če bi morali tak objekt prenavljati po močnejšem potresu – seveda če bi ga sploh preživeli. Na izdatno pomoč države v razmerah kapitalizma in zasebne lastnine se namreč ne gre zanašati.