Olimpija pod vodstvom Schollmayerja že delovala kot klub z vizijo

Že več kot 30 let je Tonči Žlogar povezan s slovenskim nogometom. Najprej kot dolgoletni igralec, nato kot trener. To sezono je 47-letni Izolan začel na Murini trenerski klopi, po upravljavskih spremembah je, kot je že v navadi, postal »tehnološki« višek in zdaj iz »naslonjača« in občasno tudi ob mikrofonu kot strokovni komentator pozorno ter analitično spremlja nogometna dogajanja v Sloveniji in tujini. V Delovem podkastu VAR je obudil tudi obdobje pri Olimpiji in na Cipru, kjer je igral šest sezon in pol ter si priigral status enega od najboljših tujcev.

Malokateri privrženec zeleno-belih ne ve, kdo je na polnem Plečnikovem štadionu zabil gol slavnemu Liverpoolu pred slabimi dvaindvajsetimi leti (septembra 2003). »Zelo dobro se spomnim, stari Bežigrad (štadion, op. p.) je bil poln, tekma se je razpletla z neodločenim izidom 1:1 in dosegel sem gol. Res smo igrali odlično, prekosili smo sami sebe, menim, da je vsak odigral najboljšo tekmo. Navijači so 'viseli' tudi po obzidju. Res enkratno, nepozabno,« je obujal spomine in pripomnil, s kakšno popotnico so šli takrat v dvoboj.

Nekdanji reprezentant Tonči Žlogar je ena od legend 1. SNL, a tudi ciprskega nogometa. FOTO: Marko Feist/Delo

»Teden pred njim smo izpadli iz pokalnega tekmovanja. Takrat sem si poškodoval gleženj in s pokojnim fizioterapevtom Markom (Kukrićem, op. p.) sva uporabljala vse možne metode zdravljenja, da sem bil nared za Liverpool. A sem na tekmi obnovil poškodbo, toda želja in in motiv sta pretehtala. Na splošno: tudi v življenju te vodi motiv, ki ga imaš v sebi,« je povedal v igralski karieri eden od najbolj hvaležnih nogometašev, ki je tudi na povratni tekmi občutil veličino in sloves legendarnega štadiona Anfield.

»Že ogrevanje je spremljalo najmanj 10.000 navijačev, ko smo se vrnili na igrišče je bil štadion poln. Neverjetno, ta veličina Liverpoola, tradicija. Še zdaj imam spominski šal s te tekme. Res nepozabna in lepa izkušnja, ki ti ostane za vse življenje,« se kar naježi ob spominu na takratno obdobje, v katerem je občutil tudi prve zametke delovanja klubov pod vodstvom vlagatelja. Nekdanjo Olimpijo je pred njenim bridkim koncem poskusil rešiti tudi Jurij Schollmayer.

»V Olimpijo sem prišel, ko jo je vodil Anton Colarič, direktor pa je bil Miro Gavez. Prvo leto je bilo težavno, plače so zamujale. Ko je prišel Schollmayer, smo imeli na voljo vse, dokler je bil vpet v delovanje kluba. Od skupnih kosil, prenosnih telefonov s svojimi številkami do klubskih avtomobilov. Plačila so bila redna in tudi moštvo je bilo sestavljeno zelo kakovostno. Olimpija je delovala kot klub, ki je imel vizijo,« je lepše poglavje pri zeleno-belih razkril tudi med kolegi Tonči.

Tonči Žlogar je pri Olimpiji imel družbo v primorskemu rojaku Mladenu Rudonju in hrvaškemu zvezdniku Robertu Prosinečkemu. FOTO: Jure Eržen/Delo

Profesionalno igralsko kariero je Žlogar sklenil na nekoč daleč najbolj priljubljenem otoku slovenskih nogometašev, Cipru. Tam je postal legenda, igral je za Paralimni, enega od največjih tamkajšnjih klubov Anarthosis Famagusto in tudi za najuspešnejšega Omonio. A tudi selitev na Ciper je imela zanimivo predzgodbo, ki je v nasprotju s stereotipno podobo o neukih in neizobraženih nogometaših. Tonči Žlogar je diplomirani pravnik.

Bil je odločen, da bo najprej končal študij

»Ponudbo za odhod v tujino sem imel že prej, a sem bil trdno odločen, da bom najprej končal študij. V Izrael me je k Maccabiju iz Haife povabil sloviti trener Eli Guttman. Name se je spomnil, ko sem že diplomiral; takrat se je z zastopanjem igralcev začel ukvarjati Amir Ružnić. Bil sem eden od prvih Slovencev, ki so šli na Ciper. Počutil sem se odlično, življenje je bilo kakovostno, vse je šlo počasi, lažje je bilo, če so te poznali. Ko si moral na hitro urediti stvari, potem ni bilo tiste znane ležernosti in 'jutri, jutri, jutri', temveč v eni uri. Znanstva odpirajo vrata še hitreje. Ampak mi je bilo res lepo na Cipru,« se je z veseljem spomnil otoškega življenja. Takrat so bili slovenski nogometaši res zelo številčni.

»Ogromno jih je bilo, Marko Barun, Mladen Rudonja, Saša Gajser, Spasoje Bulajić, Jernej Javornik, Muamer Vugdalić, Patrik Ipavec, Bekim Kapić, Dejan Grabić, Zoran Zeljković, tudi trener Bojan Prašnikar je bil. Takrat je bil Ciper 'balkanski', zdaj so vse vajeti v roke prevzeli Španci in Portugalci. Prodorni so,« je hitro opazil nogometne spremembe nesojeni odvetnik, ki je po koncu kariere raje ostal v nogometu, kot da bi se odel v odvetniški dres, togo.

Jernej Suhadolnik (levo) in Gorazd Nejedly sta se pogovrajala s Tončijem Žlogarjem. FOTO: Marko Feist/Delo

»Nogomet mi je bil bliže, opustil sem tudi željo o tem, da bi nadaljeval magistrski študij. Toda med igralskim obdobjem nisem nikoli razmišljal o tem, da bi bil lahko trener. Videl sem se v kakšni drugi vlogi. Pozneje, ko je šla kariera h koncu, sem imel več prostega časa, takrat sem se usmeril v trenerske vode, v izobraževanje. Stvari so šle nato same po sebi naprej,« je povedal Žlogar in priznal, da je trenerski poklic zelo zahteven.

»Velja prepričanje, da je vse odvisno od tebe. Ko sem bil selektor mlajših selekcij, sem se dobro počutil, ker sem prenašal znanje. A to so bile občasne reprezentančne akcije, petkrat, šestkrat na leto. V klubu je precej težje in je velika razlika v vodenju, pristopu, v času, ki ga imaš na voljo za igralce. Sem adrenalinski tip, ne bi si sicer želel skakati s padalom, ampak sproščam adrenalin v tekmah, pozitivnem vsakodnevnem stresu. Namesto lagodnejšega ritma v vlogi selektorja sem se zavestno odločil za vsakodnevni trenerski izziv, ker sem želel napredovati,« je še razkril iz svojega bogatega nogometnega življenja Tonči Žlogar, ki je bil med drugim tudi član prvega Katančevega in Kekovega rodu.