Elvia Wilk : Ne antropocen, temveč kapitalocen

Kaj vas je spodbudilo k pisanju prvenca?

Prežemali so me najrazličnejši občutki, nisem vedela, kaj bi z njimi počela. Postavila sem jih v zgodbo in tako našla način, da jih obdelam. Če se ne motim, je Agnès Varda nekoč rekla, če ne veš, kaj bi naredil s čustvom, ki ga ne poznaš, potem je najbolje, da ga posnameš. Moja misel je bila, da če ne veš, kako se soočiti s čustvom, ki ga ne poznaš, potem je najbolje, da o njem pišeš. To ne pomeni, da potem kar pride razumevanje, a s tem dejanjem pridobi čustvo svojo lastno obliko inteligence.
Naveličana sem bila omejenosti tradicionalnih formatov pisanja o umetnosti, pisati roman je tudi bolj zabavno in hkrati najbolj zahtevna stvar, ki bi se je lahko lotila. Osnovna iskrica zgodbe je preskočila v odnosu med protagonistoma zgodbe Anjo in Louisom – črpala sem iz lastne izkušnje zmenkov z moškimi. Začela sem zapisovati občutke in vtise v zgodbo, ki je nato postala veliko več, zajemati je začela celoten svet, v katerem so tovrstni odnosi ustvarjeni. Zgodbe so zelo pomembne. Če jih bereš ali pišeš, se najlažje, vsaj v mojem primeru, identificiraš s svojo človečnostjo in s svetom.

Se je vaš pogled na prvenec spremenil, zdaj ko je zaživel svoje lastno življenje?

Knjigo sem končala pred šestimi leti. Zdaj se mi zdijo pogovori o njej kot neke vrste revizija prejšnje verzije mene. To je zabeležek mojih dvajsetih let, zelo specifičnega obdobja v Berlinu. Želela sem ugotoviti, kako se bralci poistovetijo ali ne z liki, glede na to, od kod bralci prihajajo, koliko so stari, kako blizu jim je svet umetnosti in tako naprej. To mi je všeč, odvisno od tega, kako dobro poznate Berlin, se vam lahko številne resnične stvari zdijo izmišljene ali pa delujejo izmišljene stvari povsem resnične. Ta mešanica med dejstvom in fikcijo, zmeda, ki jo prinaša, je postala čedalje večja, ko je knjiga dobila svoje življenje in odšla na pot.

Ste morda opazili razlike v odzivih evropskih in ameriških bralcev?

Do neke mere sta ti dve literarni tradiciji geografsko pogojeni. V Nemčiji, na primer, nimajo dediščine spekulativne fikcije ali fikcije, ki se giblje na meji med žanri (znanstveno fantastiko) in tradicionalnim realizmom. V tem kontekstu se številni zadržijo pri vprašanju, koliko zgodbe je resnične. Po drugi strani se ameriški bralci na to ne ozirajo, ne moti jih, da so stopili na literarno polje, v katerem realizem ni nekaj samoumevnega kot izhodiščna forma.

Je naš planet resnično na zadnji stopnji človeške infekcije?

Ne vem, če smo ljudje infekcija, ker smo del planetarnega ekosistema kot vsak drug organizem. Naš negativni vpliv na druge vrste in nas same in naš dolgotrajni vpliv na lastno okolje je gotovo prevelik. Planet zlahka preživi brez nas. Ne bom pa preveč moralizirali o obstoju človeka. Kot je rekla Donna Haraway, lahko svoji dobi rečemo antropocen, je pa v resnici prej kapitalocen. Druge oblike ekonomsko-družbene organizacije, ki jih je človeštvo razvilo v preteklosti, niso imele tovrstnih učinkov. Raje bi rekla, da si želim, da je planet v zadnji in usodni fazi kapitalizma.

Ste optimistični glede prihodnosti?

V odgovor na vprašanje, ali vidim prihodnost kot popolno distopijo, pogosto razmišljam v obratni smeri: čigavo distopijo? In čigavo utopijo? Če bi gledala iz perspektive osebe s svetovnega juga, ne pa iz moje pozicije (privilegirane osebe iz New Yorka), bi bila pogleda v drugačnih okvirjih? Ali če se umaknemo, kaj če človek ni več osrednja zgodba našega planeta? Utopija bi bila za komarje drugačna kot zame, je pa res, da bi uspeh komarjev bil dober znak zdravja ekosistema. Upanje ni isto kot prepričanje, da bo s planetom vse v najboljšem redu, da se bo biodiverziteta ohranila, da se bo ustavila nepravična delitev bogastva ali da bo človeštvo preživelo tretje tisočletje. Ne verjamem, da bomo ustavili klimatske spremembe, kaj šele, da bi jih odpravili. Upam, da bodo stiki med ljudmi in kreativnost vztrajali, ne glede na brezupno situacijo. To upam, ker je svet že zdaj bistveno bolj čuden, kot bi si kadar koli mislila. A. P.