Tekaški trener Urban Praprotnik: »Čas je za butične oblike športne rekreacije«

Pred enim tednom je tekaški trener Urban Praprotnik urbanim tekačem poslal sporočilo: »Kdor zna počakati, je vreden, da dočaka. In ja, dočakali smo nadaljevanje naših družabnih tekov.« Toda sedem tednov, kolikor je trajala samoizolacija, učencev ni pustil samih na kavču. Snemal je avdiotreninge, podkaste, filmčke, nova poglavja spletnega priročnika, denimo kako teči doma na nekaj kvadratnih metrih ...



Praprotnik je slogan Ostani doma spremenil v tek in hojo k sebi, »dober tek nas dobro strezni«, je zapisal konec marca. Od prejšnjega tedna, ko so treningi spet dovoljeni, ga lahko srečamo v Tivoliju. Dvakrat na teden že več kot desetletje po hribih in dolinah Rožnika vodi skupine tekačev.

V preteklih dveh mesecih ste prestavili tekaške treninge na internet. Človek bi pričakoval, da bo tekaški trener obupano čakal na konec epidemije, vi pa ravno nasprotno.

S temi treningi sem v bistvu dosegel več ljudi, kot bi jih v živo. od takih je bilo snemanje zvočno vodenih treningov, ki jih tekač pretoči na pametni telefon s spleta in gre s slušalkami na trening. Gre za podkast. Zelo sem vesel odziva z vseh koncev Slovenije, ko mi tekači sporočijo, da so opravili trening, da je bilo fino, zanimivo, a tudi naporno, in da si želijo, da bi nadaljeval. Vsak teden sem naredil dva zvočna treninga, eden je namenjen bolj ali manj utrjenim tekačem, drugi začetnikom. Z ženo Jasmino sva posnela enourni tekaški trening doma, kjer sva se dobro prepotila in natekla, in to samo na nekaj kvadratnih metrih. Tudi z otroki smo posneli nekaj filmčkov gibalne vadbe za najmlajše. Dodatno sem se lotil izdelovanja spletnega programa Z gibanjem do močnejšega zdravja, ki ga sestavljajo videi, gibalne naloge in zvočno vodene vadbe. Gre torej za spletni priročnik, kjer s praktičnimi nasveti, razlagami in spodbudami postopoma gradimo pri ljudeh, ki se premalo gibajo, trdnejše temelje naravne nege telesa. Načrtujem tudi spletne delavnice naravne nege hrbtenice Od hoje do teka in Tekaške delavnice. Vse to sem prej izvajal v živo in takrat nisem razmišljal o spletnih oblikah.

Splet torej ni razočaral.

Vse bolj vidim, da so takšne delavnice izvedljive tudi prek spleta, pri čemer nisi omejen na skupni prostor in čas. Ker lahko posamez­nik izvaja program več tednov, se mu tudi bolj usede in tako bolj učinkovito usvoji zdrave gibalne navade.

Skupinski teki so bili prepovedani, ne pa individualni vseh vrst. Vsa Slovenija je tekla in hodila, in to bolj množično kot kdaj prej.

Rekreacija se je v tem času poenostavila in mislim, da je to zelo dobro. Ko stvari vrnemo k prvinskosti, so bolj dostopne, učinkovitejše in nas bolje približajo naravi. Če malo razmislimo, je dobra rekreacija takšna, ki dobro poustvarja, re-kreira naše naravne potrebe. Ko iščemo poti bolj izpolnjujočega življenja, si lahko pomagamo kar z Maslowovo piramido potreb. Vsak človek seveda išče zadovoljitve. Če prepoznamo naravne potrebe in jih zadovoljujemo čim bolj naravno, je ta pot gotovo boljša od nadomeščanja izmišljenih potreb. V obeh primerih čutimo zadovoljitev, a pri izmišljenih potrebah je ta kratkotrajnejša. Z rednim gibanjem najbolje hranimo naše osnovne biološke potrebe po gibanju. Potrebe po večjem občutku varnosti zadovoljujemo z utrjevanjem naših gibalnih zmožnosti, z druženjem hranimo potrebe po pripadnosti, potrebe po spoštovanju z različnimi izzivi in ne nazadnje potrebo po samoaktualizaciji lažje zadovoljujemo z meditativnimi učinki ponavljajočega, ravno prav napornega teka ali živahne hoje v naravi. Ko smo zadovoljeni, za občutenje izpolnjenosti ne iščemo nadomestkov, in temu lahko rečemo tudi občutenje sreče.

To se zdi ena od pozitivnih strani ­epidemije.

Menim, da je upočasnitev življenja spodbudila ljudi, da so prav v preprosti hoji in nekateri tudi v teku po bližnjih poteh prepoznali večplasten pomen vračanja k naravi. Tudi sam sem z družino velikokrat šel v gozd, včasih tudi za od štiri do šest ur. Ko sem pri tem izkušal osvobajajoč odziv lastne glave in veselje, ki ga žarijo otroci, sem vedel, da je to to.

Česa vas je kot trenerja naučil čas samoizolacije?

Zgodovina me zelo zanima. Ko se je začelo to edinstveno ustavljanje sveta, sem se kot priča temu dogodku počutil privilegiranega. Spomnim se, ko smo bili z družino na Ljubljanskem gradu in je bilo modro nebo nekam čudno tiho, na njem ni bilo niti ene letalske sledi. Ko smo gledali na Resljevo cesto, od železniške postaje do Zmajskega mostu, ni bilo nobenega avtomobila. Kot da bi gledali film, in to v živo. Hkrati me je in me še vznemirja vprašanje, kako bo takšna motnja dolgoročno vplivala name ter kako naj glede na spremenjene okoliščine svoje delo temu prilagodim. Torej, kako naj vodim treninge in delavnice, če tega ne morem početi v živo? Za posredovanje svojega navdušenja, izkušenj in znanja o gibanju sem našel nove, na neki način še učinkovitejše načine.

Torej se za urbane tekače ni bati.

Očitno je čas za butične oblike športnorekreativnih dogodkov. Junija se bomo lotili enodnevnega tekaškega popotovanja iz Ljubljane do Bleda in štiridnevnega pohoda iz Ljubljene v Koper. Na tekaških treningih ne nameravam postavljati drugačnih pravil. Zdaj je omejitev združevanja do petdeset ljudi, seveda z upoštevanjem razdalje. To je za naše treninge in tekaška popotovanja čisto dovolj sproščen ukrep.

Kaj pa fitnesi, notranje vodene vadbe, telovadnice ... so ostale v svetu, ki smo ga živeli do sredine marca?

Sem človek narave. Vadba v zaprtih prostorih me ne privlači in menim, da je velikokrat nepotrebna celo takrat, ko dežuje. A da ne bo pomote, nič ni narobe, če kdo izbere vadbo v telovadnici. Dejstvo pa je, da če hočemo kot družba napredovati v gibalnem telesnem zdravju, je rešitev predvsem v gozdnih poteh za našo in vašo hišo. To, da smo bili Slovenci evropski prvaki v košarki, je bil prav gotovo velik športni dosežek reprezentance. Da pa bi Slovenci postali svetovni prvaki v rednem gibanju, najmanj trideset minut živahne hoje na dan, bi pomenilo veliko veliko več in bi tudi trajalo dlje. Želim si, da bi več ljudi bolj cenilo zdravje in ga zaradi tega tudi bolje negovalo.

Zelo pozitivni ste slišati, kot da smo se kot narod iz vsega tega že veliko naučili.

Ta čas nam je v paketu prinesel kar nekaj zanimivih uvidov v psihologijo posameznika, kakor tudi psihologijo množic, in še več vprašanj, kako bolje ravnati za skupno dobro. Zanimivo se mi zdi narediti primerjavo med krizo zaradi tega virusa in onesnaženostjo zraka, podnebnimi spremembami ali epidemijo gibalne podhranjenosti večine ljudi. Nalezljive bolezni so očitno nekaj, kar ljudje vzamemo veliko bolj zares, ker se ustrašimo zase in svoje bližnje tukaj in zdaj, medtem ko si pred na primer slabim zrakom ali zasedenostjo, četudi uničujeta naše zdravje, lažje zatiskamo oči. Države so zaradi epidemije covida-19 posegle na skoraj vsa področja življenja, ko se pozimi v mestih vali smog, pa je država pri naši zaščiti precej nemočna. Upam, da bomo kot družba in posamezniki zaradi te izkušnje dvignili standarde skrbi za zdravje. Zdravje je veliko več kot odsotnost bolezni. Je veselje do življenja.