Vrhunski atlet je ves čas na robu prepada

Od nekdaj zagovarjam stališče, da se glavni razlog priljubljenosti Usaina Bolta ne skriva v njegovih rekordih. Za atletske kroge nepredstavljive priljubljenosti tudi ni dosegel zaradi norčij, ki jih je zganjal pred nastopi in po njih, v olimpijskem finalu v Pekingu pa celo med tekom. Bolta smo oboževali, ker smo oboževali njegov način teka. Medtem ko je Justin Gatlin napenjal vratne mišice in so Tysonu Gayu oči skorajda izstopile iz jamic, je jamajška strela igrivo lebdela nad stezo. Kot da pri skoraj 45 kilometrih na uro po tartanu dirja brez naprezanja; kot da bi gledali otroka, ki skuša prvi med vrstniki preteči razdaljo od drevesa do drevesa. Za hip smo pomislili, da je takšno gibanje prirojeno.

Verjetno je odveč pojasnjevati, da je takšna razlaga zelo poenostavljena in popačena. Prvič: otroci običajno tečejo vse prej kot pravilno in sproščeno. Stiskajo zobe in pesti, zibajo se sem ter tja in z rokami opletajo, kot bi sejali koruzo. In drugič: v tem dovršenem, a na videz tako preprostem gibu, kot je Boltov korak, se skriva na tisoče ur garanja. Dvigovanja uteži, dolgotrajnega raztezanja mišic, neskončnih ponovitev vaj iz atletske abecede … Šele to, oplemeniteno z ustreznim genskim potencialom, privede do užitka, ki smo ga športni navdušenci občutili ob gledanju njegovega teka.



»Imamo več kot šeststo skeletnih mišic: pomembno je, katere in v kakšnem vrstnem redu jih vključimo. Kajti čim bolj vrhunska je tehnika, tem bolj enostaven in skladen se nam zdi gib. Prav ta usklajenost daje gibanju učinkovitost in estetiko,« je povedal redni profesor in raziskovalec na ljubljanski fakulteti za šport ter vodja laboratorija za gibalni nadzor dr. Milan Čoh. Z njim smo se pogovarjali o Boltu, tehniki in filozofiji šprinta, tehnologiji v športu, človeških mejah in delu Biodynamic analysis of sprint, jumps and agility – znanstveni monografiji, pod katero se je dr. Čoh s soavtorji podpisal letos.

Monografija temelji na biomehanskih analizah šprinterjev in skakalcev, njeno izhodišče pa je diagnostika: kako gibalne strukture šprinta in skokov čim bolj objektivizirati. V njej med drugim najdemo do potankosti razdelane statistične podatke o teku Usaina Bolta, najhitrejšega človeka vseh časov. O njegovi tehniki teka je Čoh že pred leti vodil biomehansko študijo v sodelovanju ljubljanske fakultete z zagrebško kineziološko fakulteto. Izvedli so jo na mednarodnem mitingu IAAF v Zagrebu leta 2011, kjer je Bolt zmagal s časom 9,85 sekunde.


 

Nekoč je veljalo prepričanje, da imajo šprinterji s krajšimi nogami prednost pred drugimi, saj sta manjša dolžina koraka in zato večja frekvenca bolj primerni za šprint zaradi nižje točke centralnega težišča telesa. Kako je Usain Bolt s svojimi 196 centimetri spremenil ta pogled?

Šprinterski tek je v osnovi dolžina koraka, pomnožena z njegovo frekvenco. V preteklosti smo poznali tako nizke kot visoke šprinterje – in oboji so bili uspešni. Ko smo analizirali antropometrične značilnosti finalistov teka na sto metrov na zadnjih sedmih olimpijskih igrah, smo ugotovili, da so šprinterji čedalje višji.

Zakaj?

Od višine je odvisna dolžina koraka. Tisti, ki pri visoki frekvenci razvije daljši korak, je uspešnejši. V tem pogledu je Bolt tipičen primer. Bil je eden najvišjih šprinterjev v zgodovini – njegova povprečna dolžina koraka na stometrski razdalji je znašala 2,44, najdaljša pa 2,84 metra. Še več, prvi je sto metrov pretekel v manj kot 41 korakih. Šprint namreč lahko dojemamo tudi kot serijo skokov v horizontalni smeri. Pri Boltu je bilo ključno, da je kljub rekordno dolgemu koraku ohranil visoko frekvenco.

Da je imel dolg korak, je logično – imel je dolge noge. Kaj pa mu je omogočilo visoko frekvenco? Geni, izjemna usklajenost gibov, kaj tretjega?

Geni so zelo pomembni. Vemo, da je bil že v rani mladosti zelo talentiran. Poleg tega ima izredno racionalen korak, optimalno razmerje med frekvenco in dolžino, visoko kontrolo in inteligenco gibanja. Poznamo njegovo biografijo in nekatere anekdote: denimo, kako je vsakič, ko se je igral na vrhu hriba, z vso hitrostjo stekel proti domu, takoj ko je zaslišal zvok očetovega motorja. Njegov oče je bil namreč zelo strog. Za nas je bolj zanimivo, da je tekel po klancu navzdol, saj vemo, da s tekom v olajševalnih okoliščinah, denimo po klancu navzdol, razvijamo supermaksimalno hitrost oziroma nadhitrost. Tek je sicer naravno gibanje, vendar je trening šprinta zelo zahteven. Gre za avtomatizirano gibanje – gibanje pri maksimalni hitrosti. Večja ko je hitrost, manjša je možnost nadzora gibanja. Kot v prometu: avto lažje obvladujemo pri osemdesetih kot pri 260 kilometrih na uro. Očitno je pri Boltu optimalna kombinacija telesne konstitucije, koordinacije, sproščenosti, gibljivosti in telesne moči pri realizaciji hitrosti. Pomembne so bile tudi sile, ki jih je razvil na podlago. Kontaktna faza koraka, čas, v katerem se je odrinil od podlage, je bila pri njem zgolj 0,083 sekunde.

Dejansko je lebdel nad stezo.

Tako je. Ko je postavil svetovni rekord, je bil v stiku s tartanom le 3,53 sekunde. Izjemne motorične sposobnosti so mu omogočile, da je v kratkem času razvil silo, ki je bila petkrat večja od njegove telesne teže. Pri 41 korakih na stometrski razdalji je razvil kar 168.000 newtonov oziroma 16 ton skupne sile.

Zakaj so svetovni rekordi vedno boljši? Verjetno človeška vrsta v biološkem smislu ni tako občutno napredovala, odrasel človek leta 2019 ni bistveno superiornejši od »vrstnika« iz leta 1950. Kaj je omogočilo tak napredek: znanost, tehnologija?

Rezultati v številnih športnih panogah napredujejo. To je zanesljivo posledica novih metodologij in tehnologij treninga. Današnje diagnostične metode nam omogočajo zelo natančno in objektivno spremljanje učinkov treninga. Toda stroka ugotavlja, da smo marsikje prišli do skrajnih zgornjih meja človekovih sposobnosti. Danes ni več športne romantike. Profesionalni šport je poklic, trening pa ne traja dve, tri ali štiri ure, temveč štiriindvajset ur na dan. Nekoč je veljalo, da rezultat ustvarijo talent, športnikov trud in trener. Zdaj je poleg trenerja še trenerski tim, nutricionist, fizioterapevt, zdravnik, biomehanik … Hkrati raziskovalci in znanstveniki vemo vedno več, kar nam med drugim omogočajo čedalje natančnejše tehnologije. Trend sodobnega procesa treninga je v individualizaciji. Trening je danes popolnoma prilagojen posamezniku, včasih pa se je treniralo po splošnih modelih.

Ki jim pogovorno rečemo ruske metode treninga?

Da, nekoč se je treniralo po metodah Matvejeva, Verhošanskega, Zatsiorskega in drugih ruskih avtoritet, ki so postavile vzorec kot model treninga. A danes vemo, da je vsak športnik zgodba zase s svojimi individualnimi značilnostmi in sposobnostmi, da metoda, ki pri nekom učinkuje, pri drugem ne bo delovala oziroma bo imela nasprotni učinek. Vemo, kakšni so bili rezultati Tine Maze, ko je trenirala po splošnem modelu, in kakšni so bili njeni rezultati kasneje, ko je imela svoj tim. Podobno lahko ugotovimo za Ilko Štuhec …

»Na podlagi analiziranih rezultatov predvidevamo, da je pri Boltu, seveda pri res optimalnih pogojih, realno pričakovati čas od 9,55 do 9,52 sekunde. Torej še nekaj stotink sekunde. Sploh ker Bolt prihaja v najboljša biološka leta,« ste pred sedmimi leti izjavili za Delo. Zakaj se te napovedi niso uresničile?

Te študije so bile zelo hipotetične. Šprint je na videz enostavna, a v resnici zelo kompleksna motorična dejavnost. Na rezultat vplivajo tudi zunanji dejavniki, od temperature ozračja in vetra do konkurence in motivacije. Bolt je dosegal najboljše rezultate na različnih tekmovanjih in v različnih razmerah; če bi te najboljše okoliščine združili, bi prišli do omenjenih rezultatov. Vendar je tudi on prišel do skrajne meje, na kateri se pogosto začnejo pojavljati mikropoškodbe. Na tem mestu ima pomembno vlogo trener, ki pozna meje svojega varovanca in začuti, kdaj je tveganje preveliko. Verjetno ste že slišali, da Mo Farah, eden najboljših dolgoprogašev vseh časov, trenira na aqua tredmillu, tekalni stezi, potopljeni v vodo, ki športniku praviloma sega do prsi. Zakaj?

Ker želi zmanjšati silo reakcije na podlago in se s tem izogniti poškodbam?

Tako je. Vrhunski tekmovalec in vrhunski trener se zavedata, da sta na robu prepada. Lahko izzivata usodo in tvegata poškodbo, lahko se umakneta in zmanjšata količino treninga, lahko pa preizkusita kaj tretjega. Trenerjev občutek je še vedno pomemben, vendar če ima poleg tega na razpolago objektivne biomehanske podatke, lahko lažje in bolj natančno načrtuje trening. Bistvo biomehanske diagnostike je, kako realno gibanje prenesti v računalnik in jo objektivizirati z numeričnimi parametri. Računalnik vas ne pozna, če pa vaše telo označim z markerjem, bo računalnik prek videozapisa spoznal marker in sporočil: tu je marker, in ker se je premaknil, to pomeni, da ste se premaknili tudi vi. S tem ugotovimo kinematiko premikajočega se objekta. Za natančnejšo analizo gibanja poleg kinematike uporabljamo še elektromiografijo (EMG), ki nam pojasnjuje aktivnost posameznih mišic, vključenih v gibanje.

S čim pa merite hitrost?

Nekoč so jo merili s fotocelicami, danes uporabljamo laserski merilnik. Metoda je povsem neinvazivna, kar v praksi pomeni, da tekmovalec teče brez senzorjev, ki bi ga ovirali pri teku. Laserski žarek usmerimo v hrbet tekmovalca in na temelju Dopplerjevega principa ugotovimo trenutno hitrost. Metodo uporabljamo pri atletih in drugih športnikih, kjer je posebej pomembna startna hitros

Laserska metoda je najbrž zelo draga?

Problem ni cena meritve, problem je število laserskih merilnikov in njihova cena. Z enim laserjem lahko izmerimo hitrost enega tekača. Prvič so to tehnologijo uporabili na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 2009, ko je Bolt postavil svetovni rekord. V tem kontekstu je zanimivo, da šprintu rečemo tek z maksimalno hitrostjo. Pravilneje je tek z optimalno hitrostjo. Bolt je največjo izmerjeno hitrost, 44,72 kilometra na uro, dosegel na 65. metru stometrske razdalje, približno petdeset metrov pa je pretekel z 99 odstotki te hitrosti. Cilj šprinta je čim hitreje doseči optimalno hitrost in jo čim dlje držati. Tudi najboljši šprinterji začnejo upočasnjevati po približno osemdesetih metrih, ko se začne rušiti podzavestni gibalni stereotip; posledično se zmanjša kontrola gibanja. Tudi adenozin trifosfat (ATP), vir energije pri šprintu, zadostuje za osem sekund, tek na sto metrov pa traja dlje.

Bi lahko z meritvami pri zelo mladih atletih ugotovili, ali imajo potencial, da nekoč postanejo veliki šampioni?

Kolikor je vprašanje enostavno, je odgovor zapleten. Statistika kaže, da mnogim mladim atletom, ki v pionirskih kategorijah dosegajo najboljše rezultate, ne uspe preboj niti v mladinsko, kaj šele v člansko kategorijo. Ti rezultati so pogosto posledica hitrejšega biološkega razvoja. Pot do vrhunskih rezultatov je zelo dolga, tvegana in nepredvidljiva. Dejavnikov, ki vplivajo na športno kariero posameznika, je cela vrsta. Glede na študijo Andersa Ericssona je treba za vrhunski rezultat v športu opraviti od 10.000 do 12.000 ur treninga. To dejstvo pa je povezano z izjemno motivacijo, geni in talentom. V svetu in pri nas obstajajo številne metode in testi, s katerimi ugotavljamo potencial mladih športnikov, vendar moramo priznati, da nobena ni povsem zanesljiva. Veliko je primerov mladih »športnih zvezd«, ki so zasijale že zelo zgodaj, pa kasneje ugasnile v povprečju. So pa tudi izjeme; na eni strani imamo Tigerja Woodsa in Novaka Đokovića, ki sta z golfom oziroma tenisom začela že pri petih letih, na drugi strani pa so Pietro Mennea, Alberto Juantorena ali Linford Christie, vsi trije vrhunski atleti, ki so se specializirali šele pri približno osemnajstih letih. Tudi Matic Osovnikar in Brigita Bukovec sta najboljše rezultate dosegla relativno pozno. Njun razvoj je bil postopen, vsako leto ena razvojna stopnja. Če to razumeta tako trener kot tekmovalec, imamo zmagovito kombinacijo. Kakorkoli, poznamo številne poskuse ugotavljanja talentiranosti, vendar nobeden ni povsem kredibilen.

Verjetno je podobno težko odgovoriti na vprašanje, zakaj so temnopolti šprinterji uspešnejši od belopoltih ...

Hitro se znajdemo na etično in genetsko spolzkem terenu. Imamo nekaj teorij, vendar nobena ni potrjena in zanesljiva. Nekatere študije ugotavljajo, da so postavitev medenice, dolžina petne kosti, daljše in prožnejše tetive temnopoltih tekačev njihove ključne prednosti. Sile namreč ne proizvajajo le mišice, temveč tudi tetive. Govorim o elastičnosti – ko napnete lok, v njem ustvarite elastično energijo. Mnogi najboljši šprinterji prihajajo s Karibov. Znano je, da gen alfa-aktinin-3 (ACTN3) generira sposobnost v hitri moči. Po raziskavah ima ta gen velika večina prebivalstva tega območja. Poleg genske nadarjenosti so rezultati jamajških atletov posledica kultnega položaja atletike in tisočev otrok, ki vadijo in tekmujejo v šprintu. Pri njih se tekaški gibalni vzorec ustvarja zelo zgodaj. Evolucijski problem je, da se človek vedno manj giblje, otroci živijo v virtualnem svetu, prosti čas preživljajo pred računalnikom, v šolo gredo z avtobusom. Verjetno že tu nastaja razlika.

Če se za konec vrneva k Boltu: ko sem ga kot laik opazoval v letih 2015, 2016 in 2017, se mi je zdelo, kot da je izgubil del igrivosti in sproščenosti, ki sta ga krasili ob prelomu desetletja. Ste tudi vi zaznali podobno?

Bil je športna in medijska zvezda. Poleg tega je zelo težko vzdrževati tako visoko stopnjo pripravljenosti skozi daljše obdobje. Nevroznanost ugotavlja, da je med tekom vključenih od šestdeset do osemdeset mišičnih skupin, vse pa uravnava centralni živčni sistem. Pri teku sodeluje osem milijonov živčnih nevronov in njihovih povezav. Gre za izredno subtilen mehanizem, ki omogoča racionalno, sproščeno in kontrolirano gibanje telesa pri veliki hitrosti. Kajti čim bolj vrhunska je tehnika, tem bolj enostaven se nam zdi gib. Prav ta usklajenost daje gibanju estetiko. Bolta je užitek gledati, ko teče; zdi se, kot da se ne napreza. Vse je pravilno, vse je pravočasno, obrazne mišice so sproščene, v teku uživa. Bil je eden najbolj karizmatičnih atletov v zgodovini športa. Njegovega naslednika še ni videti.