Sodobna medicina prinaša upanje, a tudi pomisleke

Znanstvena novinarka Dragica Bošnjak, prejemnica priznanja prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za življenjsko delo, ki ji ga je pred kratkim podelila Slovenska znanstvena fundacija, s poglobljenimi in analitičnimi prispevki v Delu že vrsto let predstavlja aktualne novosti in mejnike v medicini.

Med drugim redno piše o temeljnih odkritjih v biomedicini, vse od raziskovanja genoma pa do prelomnih dosežkov pri diagnostiki in obvladovanju številnih nevarnih nalezljivih in nenalezljivih bolezni. Med zadnjimi so bralci priloge Znanost lahko sproti spremljali raziskave in dosežke v obvladovanju nevrodegenerativnih bolezni, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova, razvoj umetnega srca in srčnih črpalk ter najsodobnejše vrste transplantacij, kot je presaditev maternice v ginekologiji.
 

V prilogi Znanost, ki je v Delu prvič izšla septembra 1986, s svojimi prispevki redno sodelujete od prve številke. Kako se je začela in uveljavila ta izvirna poljudnoznanstvena priloga v slovenskem dnevnem časopisju?

Pobudnica zanjo je bila kolegica Silvestra Rogelj Petrič, ki je v tistem času spremljala raziskave in razvoj naših osrednjih inštitutov. Vodstvo časopisa je zamisel podprlo in oblikovala se je skupina novinarjev, v kateri je bil poleg drugih tudi njen poznejši dolgoletni urednik Gregor Pucelj, ki se je ukvarjal z varstvom okolja, jedrsko energijo in podobnimi temami. Prilogo so bralci že takoj dobro sprejeli in je, kot so potrjevale ankete branosti, postala nepogrešljiv del časopisa. Nedvomno zaradi izvirne ideje, pestrih in tehtnih prispevkov tudi številnih zunanjih avtorjev in verodostojnosti. Medicinske teme pa že po naravi zanimajo skorajda vsakogar in na tem področju je pogosto veliko novosti.
 

V več kot treh desetletjih pisanja za prilogo ste se srečevali z najuglednejšimi zdravniki doma in v tujini. Gotovo se vam je kateri od sogovornikov posebej vtisnil v spomin.

Teh je bilo res veliko in mnogi so pustili globok pečat. V zgodnje obdobje sega spomin, kako mi je Jolanda Jezernik Leskovšek, mednarodno uveljavljena kirurginja, specialistka za operacije otrok s prirojeno okvaro srca, omogočila, da sem v operacijski dvorani ljubljanskega kliničnega centra neposredno spremljala poseg na majcenem, komaj kaj več od oreha velikem otroškem srcu. Veliko let pozneje, ko so presaditve srca – pa celic, tkiv in drugih organov – tudi pri nas postale rutinski posegi, je bilo vseeno posebno doživetje spet v živo spremljati te presaditve, vstavljanje umetnih črpalk in druge najzahtevnejše posege v svetovno znanem središču v Houstonu, kjer že več kot dve desetletji dela, predava in raziskuje slovenski srčni kirurg Igor Gregorič. Prav on je v tem času omogočil strokovno izpopolnjevanje v Houstonu okoli dva tisoč slovenskim študentom medicine in mladim zdravnikom. Tam sem imela tudi izjemno priložnost za pogovor z ustanoviteljem Texas Heart Institute, teksaškega kardiološkega inštituta, Dentonom Cooleyjem, ki je daljnega leta 1969 bolniku prvič vstavil umetno srčno črpalko. Še v visoki starosti je redno prihajal na inštitut in takrat mi je s posvetilom podaril knjigo o njegovih 10.000 operacijah na odprtem srcu.
 

Katera odkritja v medicini so po vašem najbolj zaznamovala polpreteklo in novejše obdobje?

Če pustimo vnemar podrobnejše navajanje prelomnih dosežkov, kot je bilo rojstvo prvega otroka iz epruvete, Louise Brown, leta 1978 v Veliki Britaniji, in preskočimo tudi pred dobrim poldrugim desetletjem dokončani projekt človeškega genoma, je pred nami še vedno dolg seznam dosežkov v širokem polju znanosti o življenju. Veliko tega vključujejo pojmi osebna oziroma napredna medicina, zdravljenje po meri posameznega bolnika glede na njegov genotip. V svetu in pri nas v širši javnosti odmeva in vzbuja upanje za zdaj osupljivo uspešna imunoterapija, predvsem pri zdravljenju najbolj trdovratnih oblik rakavih bolezni. Pot v kliniko si utirajo tudi novi pristopi z metodo CAR-T, popravljanje genov po metodi Crispr, odkrivanje novih skupin celic in možnost laboratorijskega namnoževanja matičnih celic, pridobljenih iz popkovnične krvi in placente, uporaba matičnih celic iz amnijske tekočine in drugo. Napredek v sodobni medicini bo čedalje bolj prepleten s pojmi s priponama bio- in nano-, pa naj gre za čipe, statistiko, banke vzorcev tkiv in podatkov, s tem povezano inženirstvo, 3D-tehnologijo, majhne in še manjše robote, ki potujejo po telesu, odkrivajo bolezenske spremembe, odstranjujejo tujke, zdravijo.

Seveda pa se je ob hitrem razvoju in novih možnostih, ki jih prinaša sodobna, vse bolj personalizirana medicina, treba zavedati, da ta razgalja človeka bolj kot kadarkoli karkoli drugega. Prinaša veliko upanja in tudi pomisleke, povezane predvsem z genskimi manipulacijami. To le potrjuje, kako pomembno si je prizadevati za razvoj znanja, razumevanje, preglednost in dobro informiranje tako strokovne kot najširše javnosti. Pri tem igrajo pomembno vlogo mediji in novinarji, radovedni in nadležni »čuvaji« tudi v polju znanosti in raziskav, da te ne bi »ušle« in da bi bili dosežki res le v prid zdravja in varnosti ljudi.
 

Menite, da bi lahko še okrepili sodelovanje med slovenskimi strokovnjaki v tujini ter domačimi raziskovalno-izobraževalnimi in drugimi ustanovami?

Tudi v preteklosti so se spontano in organizirano ohranjali in razvijali stiki s slovenskimi strokovnjaki po svetu; z rednimi seminarji za izseljenske urednike in novinarje, učitelje slovenskega jezika, lektorje, arhivarje in nekatere druge društvene sodelavce, ki so v tujini aktivni na naštetih in še številnih drugih zanimivih področjih. Danes sodobna informacijska tehnologija, mreženje prek združenj, kot sta Vtis, društvo v tujini izobraženih Slovencev, pa ameriško-slovenska izobraževalna fundacija Asef, v Sloveniji pa zlasti Slovenska znanstvena fundacija, ki bo letos praznovala že četrt stoletja, odpirajo nove možnosti in priložnosti.