Pričujoča zgodba avtorice Maše Šemrov je izmišljena, a lahko bi bila resnična. Zgodba je nastala v okviru projekta Tehnofobija ni za ženske.

Okrogla miza

Okrogla miza se še ni začela in Meta je mežikala v poltemo, kjer se je nabirala publika. Ugibala je o številu obiskovalcev. Dvorana je bila že precej polna. Glede na to, da je bil dogodek sklepni del znanstvenega simpozija z vznesenim naslovom Znanost včeraj, danes, jutri, je to ni presenetilo.

Tam se je znašla po naključju. Prejšnji dan jo je poklicala prijateljica Maja, članica programskega odbora simpozija.

»Prosim odreši me,« je zvenela obupano. »Gostujoči profesor je zbolel in odbor vztraja, naj njegovo mesto zapolni ženska.«

»Aja?« je nejeverno vprašala Meta. V svoji petnajstletni karieri se je navadila na to, da je odrinjena v ozadje in da se soju luči nastavljajo njeni moški kolegi. »Kaj, to je zdaj neka nova modna muha?« je vprašala.

»Kaj misliš s tem?« je zaslišala Majin hladni glas.

»Ah, nič. Pozabi.«

»Boš potem sodelovala ali ne?« je bila Maja neumorna. »Veliko uslugo bi mi naredila.«

Meta je oklevala, v zadnjem poskusu odpora povedala, da se ji takšni poskusi uravnovešanja po spolu zdijo jalovi, in na koncu privolila.

Tako je zdaj, skupaj z moderatorko in preostalimi sodelujočimi, sedela na odru kinodvorane. Dogodek se je resda oglaševal kot okrogla miza, vendar se ji je poimenovanje zdelo neposrečeno. Na odru ni bilo nobene mize, stoli pa so bili razporejeni v ravni liniji, da so gledali proti publiki.

Ko je moderatorka nagovorila obiskovalce in začela predstavljati goste, so se glasovi v dvorani polegli. Poleg Mete, raziskovalke vremenskih pojavov, so sodelovali še štirje drugi strokovnjaki. Doktor Sušnik je bil pomemben raziskovalec s področja fizike, poleg njega je sedel doktor Filipič, ki je veljal za starosto v raziskovanju genoma. Za eno najnovejših odkritij na področju umetne inteligence je bil zaslužen doktor Kalan, zadnji v vrsti pa je sedel še mlad docent Blažič, ki je za svojo doktorsko disertacijo s področja matematike prejel rektorjevo nagrado.

»Doktor Kalan,« je prvega nagovorila moderatorka, »kaj menite, kakšen vpliv bi lahko imelo vaše zadnje odkritje na področju umetne inteligence na vsakdanje življenje?«

Meta je zavzdihnila. Vprašanje se ji je zdelo oguljeno kot študentska klop v predavalnici. Prežvečen je bil tudi odgovor, v katerem je doktor Kalan orisal načrte za prihodnost pri razbremenitvi strokovnih delavcev, ki delajo z ljudmi.

Moderatorka je nato ogovorila doktorja Sušnika. Zanimala jo je uporabna vrednost analiz fizikalnih pojavov v družboslovju. Meti se je njegov odgovor zdel poln ugibanj in posploševanj. Upokojenega doktorja Filipiča je moderatorka nato pozvala, naj deli svoje izkušnje v razvoju tehnologije pri raziskovanju genoma. Priložnost je izkoristil za to, da je na dolgo in široko razpredal o dandanašnji samoumevnosti obstoja napredne tehnologije in mlajšim kolegom vzvišeno očital razvajenost. Potem je prišel na vrsto mladi docent, ki se je predvsem branil očitkov predhodnika in se otepal njegovega pokroviteljskega nagovora.

»Doktor Meta Mali, vi ste edina ženska strokovnjakinja na tej okrogli mizi,« je začela moderatorka. »Kaj je po vašem mnenju razlog, da se v znanost poda manj žensk v primerjavi z moškimi?«

Kot avtomobili, ki se podijo po cesti brez upoštevanja omejitve hitrosti, so Meti po spominu švigali primeri, ko je morala zagovarjati porabo sredstev svojih raziskav, ki so se direktorju zdele obskurne, čeprav so bile v primerjavi z raziskavami sodelavcev cenejše. Spomnila se je tudi zavrnitve objave strokovnega članka v mednarodni reviji, ker pri avtorstvu ni sodeloval njen starejši kolega, in pomislila še na druge oblike šikaniranja, ki jih je doživela.

Globoko je vdihnila in pogledala v tla – na stanje se je že navadila in ni se mogla pripraviti do tega, da bi pred vsemi povedala, kaj resnično misli.

»Verjetno je to pogojeno predvsem s socialnim razvojem in spodbudami iz okolja,« je tako raje uporabila zlajnane fraze.

Iz občinstva je zavelo strinjanje, moderatorka je prikimala in vrhnjo kartico z vprašanjem prestavila na konec kupa, ki ga je držala v rokah. Ponovno se je obrnila k doktorju Sušniku. Medtem je Meta že obžalovala, da se je pojavila na odru. Z lahkoto je naštela pet bolj zanimivih in koristnih stvari, ki bi jih raje počela v tistem trenutku.

V publiki je nemirno zabrbotalo. Pogledala je moderatorko in opazila, da nepremično zre v doktorja Sušnika. Ko ga je tudi Meta pogledala, je bil njegov obraz skrivenčen, kot bi ga mučili.

»Kako prosim?« je vzkliknil in strmel v moderatorko.

»Zanima me, na kakšne težave ste kot raziskovalec naleteli po tem, ko ste postali oče,« je moderatorka ponovno prebrala vprašanje. »Biti oče pobere precej časa in energije, poleg tega se pri skrbi za majhne otroke ne da izogniti tudi pogostim bolniškim odsotnostim. Kako ste se znašli?«

Raznoliki vzkliki presenečenja in negodovanja obiskovalcev so se odbijali od sten dvorane in se združili v sozvočno godrnjanje.

Meta je zmedeno gledala okoli sebe. »Kaj se je zgodilo?« se je spraševala – takšnih vprašanj je bila vajena v intervjujih, kjer so se novinarji po kratki predstavitvi strokovnega dela raziskovalk hitro obregnili ob dejstvo, da so ženske. Ni si znala pojasniti spremembe. Moderatorka je bila resna in ni bilo videti, da bi pomešala vprašanja.

»Zanje pretežno skrbi žena,« je končno poparjeno dejal Sušnik in zamenjal prekrižani nogi.

»Kot vemo,« je moderatorka naslovila naslednjega, »imajo ženske genetsko predispozicijo, da so pametnejše od moških. Doktor Filipič, se vam je v vaši, skoraj petdeset let trajajoči karieri kdaj zgodilo, da bi vam glavni urednik zavrnil objavo v strokovni reviji, ker med avtorji ni bilo ženske?«

Filipič jo je gledal s široko razprtimi očmi, ogorčeno zamahnil z roko in pogledal v strop.

»Na takšna vprašanja ne bom odgovarjal,« je prhnil. Pri tem mu je izstopila žila na čelu in navpično sekala njegove gube.

»Kaj pa vi,« je moderatorka preusmerila pozornost h Kalanu, »se je vam zgodilo kaj podobnega? In ali ste kdaj v svoji karieri doživeli, da si ena izmed vaših kolegic lasti zasluge za vaše raziskovalno delo?«

Osuplost občinstva je kot veter zavela na oder.

»Ne, nikoli,« je bil Kalan kratek v svojem odgovoru.

Povsem nepričakovan zasuk je Meto začel zabavati in v zadnjem trenutku se je zadržala, da ni poskočila na stolu. Doktorji so se začeli spogledovati med seboj. Sušnik je skomignil z rameni, Filipič pa se je potrkal po čelu in s svojo kretnjo izrazil dvom o prištevnosti moderatorke. Mladi docent se je v pričakovanju naslednjega vprašanja nemirno presedal na stolu.

»Doktor Blažič,« ga je ogovorila moderatorka, »so vas ljudje kdaj spraševali, ali ste dobri v matematiki samo zaradi tega, ker ste moški?«

Meta je prasnila v smeh. Filipič jo je ošvrknil s pogledom, nato pa protestno odkorakal z odra. Užaljeno so mu sledili preostali trije doktorji.

Moderatorka je pogledala Meto in mežikala vanjo, kot bi se trudila obdržati odprte oči, čeprav je v njih nepričakovano pljusknila voda. Postavila ji je vprašanje glede vpliva onesnaženosti ozračja na spremembe v vremenskih pojavih. Meta se je vzravnala. Ko je razlagala izsledke svojih raziskav, se je val vznesenosti pognal po njenem telesu in se skozi besede izlival v dvorano. Medtem ko je govorila, je opazila, da se je negodovanje obiskovalcev poleglo. Moderatorka se ji je nasmehnila in na njenem obrazu je Meta prebrala zadovoljstvo.

Nato ji je še pokimala – kot bi Meti potrjevala, da je glavna zvezda predstave – in se obrnila k obiskovalcem.

»In to, spoštovana publika,« je moderatorka rekla brez oklevanja, »je stanje žensk v znanosti včeraj, danes in verjetno tudi jutri.« Pogledala je Meto in ji pomežiknila.

Obiskovalci so obnemeli, kot bi pristali sredi napačnega filma. Nato se je najprej zaslišal plah poskus ploskanja iz zadnjega dela dvorane, ki se je s prižiganjem luči postopno okrepilo. Meta se je že popolnoma prepustila bizarnosti položaja, ko ji je moderatorka pomignila, naj vstane. Spontano, kot bi pravkar odigrala eno izmed svojih najpomembnejših vlog v svoji igralski karieri, se je globoko priklonila.

Maša Šemrov