Potreba po nadzoru kakovosti je ovira za ponovno uporabo bioloških odpadkov

V Evropi še vedno proizvajamo veliko količino odpadkov. Raziskovalci ugotavljajo, kako in pod kakšnimi pogoji bi lahko te odpadke reciklirali in ponovno uporabili za razvoj različnih uporabnih proizvodov na biološki osnovi, vključno z gnojili, agrokemikalijami in celo prehranskimi dopolnili.

Španski okoljski inženir Pedro Villanueva Rey koordinira ekipo raziskovalcev iz Francije, Nemčije, Grčije, Italije, Španije, Švedske in Združenega kraljestva, da bi različne tokove bioloških odpadkov v Evropi spremenili v nove in zaželene vire. »Uvajanje tovrstnih sekundarnih surovin v dobavno verigo bi lahko spodbudilo prehod na biogospodarstvo,« je dejal Villanueva Rey, glavni vodja projektov v centru Cetaqua, raziskovalni organizaciji za vodne tehnologije v Santiagu de Compostela. Toda preden se bo to zgodilo, bodo potrošniki in industrija potrebovali zagotovila, da so biološki odpadki varni in primerni za ponovno uporabo.

Velik del gospodinjskih odpadkov ločujemo in recikliramo, neželene biološke stranske proizvode iz industrijskih in kmetijskih procesov pa še vedno večinoma zavržemo. Dodatna težava je, kako se teh odpadkov znebiti. Ena od ovir za njihovo ponovno uporabo je potreba po nadzoru kakovosti in certificiranju.

S pomočjo sredstev EU člani raziskovalne ekipe združujejo strokovno znanje v sklopu triletnega sodelovalnega projekta Biorecer. Raziskovalci ugotavljajo možnosti za širšo ponovno uporabo bioloških odpadkov, s katerimi bi nadomestili materiale, pridobljene iz fosilnih goriv, kot so nafta, premog in zemeljski plin.

Izkoriščanje novih potencialnih virov

V Grčiji preučujejo možne scenarije za ponovno uporabo bioloških odpadkov iz virov, kot so obrezane drevesne veje, ostanki pri predelavi oljk in grozdja ter ostanki rastlinskih odpadkov pri pridelavi žit. Še tri možne scenarije ponovne uporabe bioloških odpadkov preiskujejo v Španiji, Italiji in na Švedskem. V Galiciji, ki je glavno ribiško središče EU, preučujejo možnosti ponovne uporabe velikih količin ribjih odpadkov in vode za kuhanje, ki nastajajo v industriji konzerviranja rib. Ekipa projekta bo tesno sodelovala z ekološko usmerjenimi podjetji v tej španski pokrajini, da bi razvila vrednostne verige za potencialne izdelke iz teh virov odpadkov, pa tudi iz alg in blata s komunalnih čistilnih naprav.

Raziskave v italijanski pokrajini Lombardija bodo osredotočene na urbane biološke odpadke, predvsem odpadne vode in organske komunalne odpadke, pa tudi na odpadno hrano iz velikih podjetij. Potencialni izdelki, ki bi jih lahko pridobili iz teh surovin, vključujejo kemikalije na biološki osnovi in gnojila. V Västernorrlandu, pokrajini na severovzhodu Švedske, industrijsko gozdarstvo, ki predstavlja od 10 do 12 odstotkov švedske industrije glede na število zaposlenih in prodajo, proizvaja velike količine žagovine, lubja in blata ter odpadkov, ki jih Švedi imenujejo grot (odpadki, sestavljeni iz vej, korenin in vrhov dreves). Raziskovalci preučujejo, ali bi lahko zelene kemikalije in materiali vključevali materiale, pridobljene iz teh odpadkov.

Velik del gospodinjskih odpadkov ločujemo in recikliramo. FOTO: Shutterstock

V Grčiji je študija primera v ključni fazi, v kateri podatke iz resničnega življenja združujejo z ugotovitvami raziskovalcev o trajnostnih merilih za surovine. »Želimo si, da bi lahko pripravili priporočila za trajnostno uporabo bioloških virov, ki temeljijo na podatkih,« je povedal dr. Sotiris Patsios, podoktorski inženir kemije na Inštitutu za kemijske procese in energetske vire pri Centru za raziskave in tehnologijo Hellas (Certh) v Solunu, ki izvaja omenjeno študijo. Kmetom želijo pomagati povečati ekonomsko vrednost njihove dejavnosti s spodbujanjem krožne uporabe, pri kateri se materiali, ki se tradicionalno štejejo za odpadke, ponovno uporabijo, nadalje uporabijo ali reciklirajo v zanki ter tako ne izpadejo iz gospodarstva.

»Kmetje lahko na primer odpadke iz dejavnosti, kot je obrezovanje, sežgejo ali pa jih uporabijo za gospodarske dejavnosti z nižjo vrednostjo, kot je proizvodnja bioplina ali biognojil,« je dejal Patsios. »Želimo razviti vrednostne verige z višjo ekonomsko vrednostjo, kot so tiste za širše uporabljene biomateriale in biokemikalije.« Eden od primerov je proizvodnja lesenih gradbenih proizvodov, kot so iverne plošče iz kompozitnih biomaterialov.

Razvijanje trga

Cilj je zagotoviti, da se bo podjetjem splačalo ponovno uporabiti reciklirane materiale. To bi bilo koristno za vse, saj bi biološki odpadki zaživeli novo življenje, zmanjšala bi se uporaba neobnovljivih virov, prav tako skupna količina odpadkov. »S tem bi zagotovili izhodišče za razvoj pravega trga, povezanega z vsemi temi produkti,« je dejal Pedro Villanueva Rey. V okviru tovrstnih prizadevanj namerava ekipa razviti smernice za izboljšanje sistemov certificiranja bioproizvodov. Eno od meril je njihov vpliv na okolje v času življenjske dobe, pri čemer se upoštevajo dejavniki, kot so izpusti ogljika, vsebnost strupenih spojin, prevoz in skladiščenje.

Člani ekipe menijo, da bi z boljšim certificiranjem povečali stopnjo sprejemanja v industriji in družbi, kar bi vodilo k uporabi recikliranih bioloških odpadkov pri večji množici izdelkov.

Ekipa je za potrebe raziskave preučila različne sisteme certificiranja. Med njimi so tudi certifikati ISCC PLUS s prostovoljnim sistemom certificiranja za biogospodarstvo, ki so v uporabi po vsem svetu. V glavnem se uporabljajo za alternativne surovine, kot so biomasa, denimo celuloza in kmetijski odpadki, in odpadni materiali, na primer rabljeno kuhinjsko olje, živalske maščobe in trdni komunalni odpadki.

Raziskovalci ugotavljajo možnosti za širšo ponovno uporabo bioloških odpadkov. FOTO: Damir Sagolj/Reuters 

Pečat odobritve

Cilj projekta je tako razviti celovit okvir za dopolnitev in okrepitev sistemov certificiranja za biokemikalije in biomateriale, poleg sedanjih sistemov, ki se osredotočajo predvsem na sektorje energije, prehrane in živalske krme. Lucía González Monjardin, vodja projekta v centru Cetaqua, pojasnjuje: »Če na primer uporabljate topilo za proizvodnjo bioplastike, certifikacijska shema, ki bi potrdila, da je topilo na biološki osnovi, verjetno sploh ne obstaja. Če jo ustvarite, boste ljudem, ki uporabljajo te surovine, lahko zagotovili, da je izdelek skladen s predpisi in da dosega enake rezultate kot konvencionalni izdelki.« Raziskovalci bi radi pomagali proizvajalcem, trgovcem in potrošnikom pri spremljanju trajnosti bioloških virov ter okrepiti povezovanje in sodelovanje med organizacijami, ki vodijo sheme certificiranja, in podjetji, ki želijo, da so njihovi izdelki certificirani.

Smernice, utemeljene na podatkih

Zbiranje zanesljivih podatkov je lahko zahtevno. S tem se ukvarja dr. George Banias, direktor raziskav na Inštitutu za biogospodarstvo in agrotehnologijo na centru Certh. »Za lažji prehod iz linearnega gospodarstva, ki za seboj pušča veliko odpadkov, v krožno gospodarstvo, ki temelji na bioloških virih, je ključno, da se zapolnijo nekatere od teh podatkovnih vrzeli,« je dejal. Po Baniasovih besedah je za zanesljive podatke treba razviti sheme sledenja in sledljivosti.

Če bomo s sodelovanjem v okviru projekta Biorecer razvili ustrezne sheme, bo to pomagalo tudi v boju proti zavajajočim okoljskim taktikam ali lažnemu zelenemu oglaševanju. Pri tovrstnem oglaševanju podjetja namreč uporabljajo oglaševanje z lažnimi okoljskimi trditvami, kar je praksa, ki jo evropski parlament namerava prepovedati.

------------------------

Raziskave, omenjene v članku, so financirane v okviru programa EU Obzorja. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.