S Columbio se je pri Nasi 12. aprila 1981 začela era raketoplanov, s katerimi so do leta 2011 v orbito potovali številni astronavti. Z njimi so med drugim servisirali znamenitega Hubbla, sestavljali mednarodno vesoljsko postajo, Nasa pa je s temi plovili doživela tudi najhujši tragediji v vesoljskih poletih. Challenger je razpadel ob izstrelitvi 28. januarja 1986, Columbia ob vrnitvi v atmosfero 1. februarja 2003. Skupno je umrlo 14 ljudi.

Ameriška vesoljska agencija je o razvoju večkrat uporabnih plovil razmišljala že med programom Apollo v 60. letih, prototip raketoplana Enterprise so sestavili leta 1976, a ni nikoli poletel v orbito. Nasa je izdelala pet polno operativnih vesoljskih transportnih sistemov (od tod kratica za odprave STS): najprej Columbio, Challenger, Discovery in Atlantis, nato leta 1991 še Endeavour, s katerim so nadomestili Challenger.

Raketoplan Columbia, ki so ga začeli graditi marca 1975, je dobil ime po prvi ameriški ladji, ki je obkrožila svet, enako ime je sicer imel tudi komandni modul odprave Apollo 11. Krstni polet je dotični vesoljski čolniček dočakal 12. aprila 1981, na krovu sta bila astronavta John Young in Bob Crippen. Na krovu Columbie je bil na poletu 12. januarja 1986 (le dobra dva tedna pred tragedijo Challengerja) tudi demokrat Bill Nelson, ki je zdaj prvi mož Nase. Po nesreči Challengerja so raketoplane, ki so vzletali kot raketa in pristajali kot letalo, za dve leti prizemljili.

Columbia je poletela 28-krat. V orbiti je bila več kot 300 dni, med drugim so z njo julija 1999 izstrelili teleskop Čandra, zadnji uspešni polet je bil servisna odprava za Hubblov teleskop marca 2002. Takrat so astronavti na njem med drugim zamenjali sončne panele in posodobili nekaj znanstvenih instrumentov.

Usodna izolacijska pena

Columbio so še zadnjič izstrelili 16. januarja 2003, šlo je za 16-dnevno odpravo STS-107, namenjeno znanstvenim eksperimentom v orbiti. Poletu je poveljeval Rick Husband, to je bila njegova druga odprava, za pilota Williama McCoola je bil to prvi polet v orbito. Michael Anderson je drugič letel na raketoplanu, prav tako Kalpana Chawla, prva ženska indijskega rodu, ki je odšla v vesolje. Na krovu so bili še David Brown, Laurel Clark in Ilan Ramon, prvi izraelski astronavt, zanje je bila to prva pot v vesolje. Za vse je bila poslednja.

Na krovu je bila sedemčlanska posadka. V spodnji vrsti (z leve): Kalpana Chawla, Rick Husband, Laurel Clark in Ilan Ramon, v zgornji (z leve): David Brown, William McCool in Michael Anderson. FOTO: Nasa

Okoli 82 sekund po izstrelitvi se je s pogonske stopnje rakete odtrgal kos izolacijske pene in udaril ob levo krilo raketoplana. Pred tem so že najmanj trikrat opazili podobno odpadanje izolacije, tako so se pri Nasi sprijaznili, da je to pač del vesoljskih poletov. Kamere so ujele usodni trenutek, pri rutinskem pregledovanju posnetkov so ga odkrili drugi dan odprave. Jasnega posnetka ni bilo, inženirji niso mogli oceniti, kako resna je poškodba, nekaj jih je menilo, da bi se lahko zgodila katastrofa. Sestavili so posebno komisijo strokovnjakov, pri Boeingu so pripravili več testiranj in na koncu sklenili, da vendarle ni nič hujšega.

Nasa je v tem primeru naredila vrsto napak. Komisija je sprva poskušala dobiti dodatne satelitske posnetke levega krila, če bi raketoplan nekoliko obrnili v obriti, vendar je vesoljska agencija prošnjo zavrnila, med drugim zato, da ne bi pokvarili časovnice poskusov. Posadki so sporočili, in besede podkrepili s 15-sekundnim posnetkom, kako pena udari ob krilo, da so lahko brez skrbi, češ da se je to že dogajalo.

22. januarja 2003 je posadka iz kabine posnela sončni vzhod. Odprava STS-107 je bila namenjena znanstvenim eksperimentom v orbiti. FOTO: Nasa

Izguba stika

Prvega februarja je bil čas za vrnitev. Nekaj minut pred deveto uro zjutraj po ameriškem vzhodnem času so izgubili podatke o temperaturi na levem krilu, nato še podatke o tlaku na levi strani raketoplana. Iz nadzornega centra so poklicali Husbanda, naj preveri podatke, Husband je izrekel »sprejeto«, nato se je zveza sredi stavka prekinila. Takrat je bil raketoplan 61 kilometrov nad tlemi v bližini Dallasa, 16 minut je manjkalo do predvidenega pristanka.

Več minut so mrzlično skušali priklicati raketoplan, medtem so svojci in drugi zbrani čakali na pristanek posadke v Kennedyjevem vesoljskem centru na Floridi. Zveze ni in ni bilo, v nadzornem centru so prejeli klic, da je televizija objavila posnetek razpadajočega plovila. Jasno je bilo, da se je zgodila tragedija.

Izolacijska pena je poškodovala toplotni ščit na levem krilu, ob vstopu v atmosfero pri veliki hitrosti (tudi 23-kratna hitrost zvoka) pa se plovila močno segrejejo. Vročina in veter sta se zažrla v odprtino na krilu in ga razparala.

Nasa je poslala ekipe na teren, čez nekaj ur so potrdili, da je vseh sedem astronavtov umrlo. »To je res tragičen dan za Naso, za družine astronavtov na odpravi STS-107 in za celotno nacijo,« je izrekel takratni administrator Sean O'Keefe.

Po poročilu, ki ga je Nasa javno objavila leta 2008, so bili astronavti najverjetneje še živi, ko je raketoplan začel razpadati, a so se onesvestili takoj, ko kabina plovila ni bila več pod tlakom. Njihove posmrtne ostanke so našli na tleh, identificirali so jih po podatkih o zobeh in DNK. Povrhu se je zgodila še ena nesreča, ko sta umrla pilota ob strmoglavljenju helikopterja med iskalno akcijo.

Brezbrižnost na krilih preteklih uspehov

Več tednov so na več tisoč kvadratnih kilometrih iskali ostanke plovila, nabrali so 84.000 kosov. Pristojni so ustanovili odbor, da bi preučil, kaj vse je šlo narobe, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo. Potrdili so, da je bil usoden odpadli kos izolacijske pene.

Reševalna ekipa je nabrala 84.000 kosov razpadlega raketoplana. FOTO: Nasa

Odbor je ocenil tudi ravnanje Nasinih mož, ki je pravzaprav privedlo do brezbrižnega odnosa glede odpadajočih kosov rakete. Med drugim so odkrili organizacijske ovire, zaradi katerih komunikacija med vsemi sodelujočimi ni bila ustrezna, prav tako so ugotovili, da so spali na lovorikah, namesto da bi se zanašali na moderne inženirske prakse. Številni so menda izgubili službo ali bili premeščeni, številne je še leta žrla krivda. Odbor je Nasi zapovedal jasne smernice, da izničijo vse varnostne težave in zagotovijo varnost za prihodnje astronavte. Pozval je še k urejenemu sistemu financiranja ter Nasi svetoval, naj raketoplane zamenja z novim sistemom za prevoze astronavtov. »Raketoplani so ostareli, a hkrati še nezreli sistemi. V interesu države je, da bi jih kar najhitreje zamenjali,« so zapisali v poročilu.

Nasa je zato spremenila zunanjost pogonske stopnje rakete, poleg tega so se vsi astronavti v programu usposabljali še za natančne preglede toplotnega ščita na raketoplanu s kamerami in robotsko roko. Nasa je postavila več kamer, ki so snemale izstrelitve. Ko je 26. julija 2005 poletel raketoplan Discovery, so znova opazili močno odpadanje izolacijske pene, tako so izstrelitve prekinili do 4. julija 2006.

Columbia ob pristanku po odpravi STS-3 FOTO: Nasa

Vesoljski čolnički so nato leteli dovolj dolgo, da so dokončali mednarodno vesoljsko postajo, na odpravi STS-125 so leta 2009 uspešno še zadnjič servisirali Hubbla. Po 135 odpravah je julija 2011 še zadnjič pristal Atlantis. Nasa je takrat ostala brez prevoznega sredstva, odvisna je bila od ruskih sojuzov, v istem obdobju se je obrnila na zasebnike. Maja 2020 je z dvema astronavtoma poletel Spacexov dragon.