Za ene zmagoslavje, za druge narodna izdaja

Danes je v Artsahu, kakor po armensko pravijo samorazglašeni republiki Gorski Karabah, ponovno zavladal mir, ki so ga v Azerbajdžanu praznovali kot kapitulacijo Armenije, v Erevanu pa so se zaradi tega, ker so njihove oblasti podpisale premirje, začeli nasilni protesti proti »izdajalcem domovine«.

Do danes niso niti pol dneva veljali kar štirje sporazumi o prekinitvi ognja, ki sta jih s pomočjo različnih mednarodnih posrednikov Armenija in Azerbajdžan podpisala v zadnjih šestih tednih, odkar so se med njima zaradi »separatističnega« Gorskega Karabaha razvneli najhujši boji vse od leta 1994, ko se je »zamrznil« konflikt, ki se je začel še pred razpadom Sovjetske zveze.

 Tako kot takrat je vlogo glavnega mirovnega posrednika in mirovnika v sporu o tem uradno azerbajdžanskem ozemlju, na katerem je prebivalstvo večinoma armensko, prevzela Rusija. Razlika je le v tem, da je pred 26 leti posredovanje Moskve zacementiralo zmago Armencev, ki niso zasegli le Gorskega Karabaha, temveč tudi precej azerbajdžanskega ozemlja v neposredni bližini, zdaj pa se je zgodilo nasprotno: rusko diplomatsko posredovanje je Armence rešilo pred popolnim vojaškim porazom.

Zavzetje Šuše

Za Armence največja katastrofa je bilo azerbajdžansko zavzetje drugega največjega karabaškega mesta Šuša, ki leži le ducat kilometrov od prestolnice Stepanakert – na strateški vzpetini in ob edini cestni povezavi med Karabahom in Armenijo. Po tem dejstvu, ki so ga morali v ponedeljek priznati tudi v Erevanu, je bilo jasno, kdo je zmagovalec v tej vojni. O tem, ali so Azerbajdžanci hoteli »osvoboditi« tudi Stepanakert oziroma po azerbajdžansko Hankendi, so različna mnenja tudi med analitiki, ki so na strani »zmagovalcev«. Nekateri komentatorji iz Turčije, ki je v tem spopadu odkrito in materialno podpirala Azerbajdžan, so prepričani, da Baku ni izvedel odkritega napada na prestolnico uporniške republike, ker je hotel preprečiti humanitarno katastrofo. A te se kljub sedanjemu premirju bojijo tudi mednarodne organizacije, saj je iz Karabaha začelo množično bežati armensko prebivalstvo.



O tem, da se po vseh dosedanjih neuspešnih poskusih morda le bliža konec prelivanja krvi, je bilo slišati namigovanja še pred tem, ko je Azerbajdžan dosegel odločujočo zmago v Šuši. Pojavila so se v turških medijih, ki so razkrivali, kako sta se menda že v soboto telefonskem pogovoru njihov predsednik Recep Tayyip Erdoğan in njegov ruski kolega Vladimir Putin dogovorila, kako rešiti konflikt med južnokavkaškima sosedama. Del teh domnevnih špekulacij, kako se bodo Armenci še pred koncem tega leta morali umakniti iz azerbajdžanskih ozemelj, ki so jih zavzeli hkrati s Karabahom, se je pokazal za resnične. Zdaj so zapisane v sporazumu, ki so ga v noči s ponedeljka na torek podpisali ruski predsednik Putin, armenski premier Nikol Pašinjan in azerbajdžanski predsednik Ilham Aliyev.

Nova razmejitvena črta

Baku bi morda še nadaljeval vojaške uspehe, če ne bi v ponedeljek azerbajdžanska vojska sestrelila ruski vojaški helikopter, ki je letel nad armenskim ozemljem; v Armeniji ima Rusija letalsko oporišče. Ta incident bi lahko bil razlog, da bi Armeniji na pomoč priskočila tako Rusija, s katero ima podpisan sporazum o pomoči v primeru vojaškega napada, ali Organizacija sporazuma o kolektivni varnosti, ki je zaradi sestrelitve že izrazila zaskrbljenost. Ko je Azerbajdžan izrazil obžalovanje in napovedal preiskavo proti storilcem, so bili v Moskvi pomirjeni.



V novem dogovoru je zapisano, da se bo morala iz Karabaha umakniti vsa armenska vojska. Namesto nje bodo novo razmejitveno črto, ki so jo v zadnjih spopadih Azerbajdžanci uspeli precej premakniti, varovali ruski mirovniki. Teh bo 1960, imeli bodo petletni mandat, ki pa ga bodo ob pristanku vseh vpletenih lahko podaljševali. Prve ruske vojake so že takoj po podpisu sporazuma začeli z letali pošiljati v Karabah.



Aliyev, ki se je javno veselil armenske »kapitulacije«, je izjavil, da bodo premirje nadzorovali tudi turški opazovalci. Tako so poročali tudi nekateri ruski mediji, ki so osnovo za takšno nameščanje našli v eni od točk novega mirovnega sporazuma, v kateri napovedujejo ustanovitev »mirovnega centra« za nadzor nad premirjem. V Moskvi so te špekulacije odločno zanikali in poudarili, da bodo za mir v Gorskem Karabahu skrbeli zgolj ruski mirovniki.