Vrnitev izgubljenih iluzij

Predstavljajte si, da bi voditelji Evropske unije na srečanju voditeljev s kitajskim političnim vodstvom prihodnji mesec v Pekingu povedali, da Airbus ne bo več sprejemal naročil za letala od države, v kateri je še vedno več kakor tisoč političnih zapornikov in ki zadržuje v hišnem priporu ženo pokojnega nobelovca in Tibetance sili k temu, da pojejo ode ­Komunistični partiji.

Predstavljajte si, da Siemens, Ikea in Volkswagen od kitajskih partnerjev zahtevajo, naj upoštevajo človekove in delavske pravice, sicer ne bodo več vlagali v kitajsko industrijo. Pravzaprav si tega ne moremo niti predstavljati oziroma si kaj takega ne bomo mogli predstavljati, dokler politični sistem, ki krši človekove pravice, ne bo začel škoditi interesom podjetij, ki so bila pripravljena spregledati vse, kar se tu dogaja.

Čedalje slabše

»Dragi predsednik (Donald) Tusk in predsednik (Jean-Claude) Juncker,« je prejšnji teden zapisala skupina 24 nevladnih organizacij za varovanje človekovih pravic v pismu, poslanem vodji evropskega sveta in evropske komisije. »Maja 2017 vam je več organizacij pisalo tik pred srečanjem voditeljev Evropske unije in Kitajske. Srečanje je bilo junija lani in v pismu smo vas opozorili na čedalje očitnejšo krizo človekovih pravic na Kitajskem ter na to, kako se je EU odzvala nanjo. Od takrat se je ­stanje še poslabšalo.«

Evropskim voditeljem so pred srečanjem voditeljev Kitajske in EU, ki bo prihodnji mesec v Pekingu, spet poslali pismo. Lani so podpisniki pozivali k odločnejši podpori takrat hudo bolnega Liu Xiaoboja, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za mir, leto pred tem pa so ga obsodili na enajstletno zaporno kazen, ker je pripravil program reforme političnega sistema.

Toda Evropi se je zdelo pomembneje potrditi »strateško partnerstvo« z azijsko silo. Liu je umrl 13. julija v zaporniški bolnišnici, in ker bodo letos kitajsko-evropsko srečanje voditeljev pripravili prav na obletnico njegove smrti, so organizacije za varovanje človekovih pravic zdaj v pismu, poslanem Bruslju, zapisale, naj voditelji EU zahtevajo od Pekinga dovoljenje njegovi vdovi Liu Xia za prosto gibanje in odhod v tujino, saj je še niso zaradi ničesar obsodili.

Razpoloženje med podjetji

Tusk, Juncker in visoka predstavnica za zunanje zadeve Federica Mogherini se bodo najbrž tudi tokrat previdno lotili tega vprašanja. To lahko domnevamo že na podlagi rezultatov raziskave o razpoloženju med evropskimi podjetji, ki delujejo na kitajskem trgu. Rezultate je v sredo objavila trgovinska zbornica EU na Kitajskem.

Resda je 48 odstotkov evropskih podjetij v anketi izjavilo, da so se v zadnjih 12 mesecih razmere za poslovanje v tej državi poslabšale, vendar je 61 odstotkov od 532 podjetij, ki so sodelovala v anketi, optimistično sporočilo, da pričakujejo rast na svojem področju na Kitajskem. Niti ni pomembno, da jih je skoraj polovica povedala, da pričakujejo še več ovir pri poslovanju v prihodnjih petih letih, še manj je pomembno, da je petina vprašanih podjetij prepričana, da nikoli ne bodo doživela, da bi se kitajski trg »pomembno odprl« za zunanje ­partnerje.



Vsem je seveda jasno, da strpnost kapitala do kršenja človekovih pravic 57-letne Liu Xia ali do nadlegovanja Tibetancev s propagandnimi partijskimi pesmimi skoraj neposredno in vsaj za kratek čas zagotavlja boljšo življenjsko raven Evropejcev. Podjetja bodo na kitajskem trgu ­imela visoke dobičke, ki jih bodo delno vložila v razvoj, delno morda celo v varovanje okolja ali ustvarjanje delovnih mest, zato tak način razmišljanja določa, da je bolje ­molčati.

Toda treba je upoštevati, da sta dve tretjini vprašanih evropskih podjetij na Kitajskem povedali, da kitajska partijska cenzura in oviranje nekaterih internetnih strani škodita njihovemu poslovanju. Hotela so povedati, da je prav tista lastnost kitajske države, o kateri so evropski voditelji do zdaj preračunljivo molčali, zrasla v visok zid na poti proti cilju, zaradi katerega so se Tusk, Juncker in Federica Mogherini, denimo, lani zelo vljudno vedli do kitajskih voditeljev.

In kaj zdaj?

Visoki komisar OZN za človekove pravice Zeid Raad al Husein je v ponedeljek kritiziral Kitajsko, ker je zavrnila več zahtev sveta OZN za človekove pravice, ki je hotel pridobiti dostop do Tibeta in Xinjianga ter vzpostaviti stik z neodvisnimi aktivisti v regijah, v katerih se stanje človekovih pravic slabša. Peking namreč računa na to, da se bo vedno več kakor polovica držav, katerih predstavniki sedijo v tem organu, ukvarjala s projektom »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti« ter bodo zato zelo previdne, kadar bi bilo treba kritizirati azijsko silo, iz katere prejemajo obsežne naložbe.

Toda prav zato, ker se iz sveta za človekove pravice umikajo ZDA, mora EU še odločneje zahtevati od Kitajske, naj se vede tako, kakor trdi, da se: kot odgovorna velesila. Če kaj takega sploh obstaja.