V dva seznama ujeti »nezaželeni« novinarji

»Danes, ko se ukrajinski narod bori proti informacijski in vojaški agresiji Rusije, je pot do naše zmage v veliki meri odvisna od profesionalizma in domoljubja ukrajinskih novinarjev,« je včeraj na twitterju zapisal ukrajinski predsednik Petro Porošenko. Na ta način je pozdravil predstavnike sedme sile, ki so 6. junija v njegovi državi praznovali »dan novinarjev«, s katerim se spominjajo dneva, ko se je leta 1992 novinarska organizacija samostojne Ukrajine priključila Mednarodni novinarski zvezi s sedežem v Bruslju.

A da vsi medijski »profesionalci« niso tudi dovolj »domoljubni«, je konec maja dokazala tiskovna predstavnica generalnega državnega tožilca Jurija Lucenka Larisa Sarhan. Ta je na svojem facebooku naštela okoli dva ducata ukrajinskih javnih osebnosti, ki se niso »državotvorno« odzvale na nedavne dogodke, povezane z lažnim umorom novinarja Arkadija Babčenka, ki ga je uprizorila ukrajinska tajna služba SBU. Na njenem spisku so se poleg opozicijskih politikov, med katerimi se je na prvem mestu znašla nekdanja »princesa oranžne revolucij« Julija Timošenko, poleg nje pa tudi izobčeni nekdanji gruzijski predsednik in guverner Odese Mihail Saakašvili, znašli tudi nekateri novinarji, med njimi celo predsednik Nacionalnega novinarskega združenja Serhij Tomilenko.
 

Nesprejemljvi in nevarni seznami

Njen zapis je v torek ostro kritiziral predstavnik za svobodo medijev Organizacije za varnost in Evropi (Ovse) Harlem Désir, ki je v pismu ukrajinskim oblastem zapisal, da je »objavljanje spiskov, ki vključujejo tudi imena novinarjev, obtoženih, da so izdajalci, nesprejemljivo in nevarno«. Po besedah francoskega diplomata lahko takšno početje resno ogrozi varnost novinarjev, zato je Kijev pozval, naj v sedanjem občutljivem in težavnem času prepreči tovrstno prakso, zlasti če jo izvajajo državni uslužbenci. »Ukrajinskim novinarjem in medijem mora biti omogočeno, da svoja mnenja izražajo odkrito in svobodno,« je še izjavil Désir.



A to ni edini seznam, ki se je v zadnjih dnevih pojavil v ukrajinski javnosti. Najprej so preiskovalci, ki se ukvarjajo s primerom lažno ubitega Babčenka, govorili, da je domnevni naročnik njegovega umora, direktor ukrajinsko-nemškega orožarskega podjetja Snajper Boris Herman, ki zdaj sedi v priporu in zanika vso krivdo, načrtoval likvidacijo 30 »protiruskih« novinarjev. Imen niso razkrili. O identiteti domnevnih tarč tudi ni govoril Lucenko, ko je 1. junija na svojem facebooku spisek razširil na 47 imen. Pač pa je v torek novičarsko spletišče Strana objavilo imena teh domnevnih tarč »proruskih« atentatorjev. Med njimi so tudi v Rusiji zelo znani novinarji, ki so iz domovine pobegnili v zahodno sosedo: nekdanji namestnik glavnega urednika časnika Moskovski komsomolec Andrej Muždabajev, ki se je v Ukrajino preselil pred tremi leti, televizijski voditelj in urednik Jevgenij Kiseljov, ki je v Kijev prebegnil že leta 2008, in novinar radia Eho Moskve Matvej Ganopolski, ki je domovino zapustil leta 2014.

Oblasti verodostojnosti objavljenega spiska niso hotele potrditi, tiskovna predstavnica SBU Jelena Glitjanskaja je novinarjem zatrjevala, da ji spisek ni znan, ker je del tajne preiskave, njena služba pa je zaradi njegovega razkritja celo sprožila kazensko preiskavo.

»Ruski umor« novinarja Babčenka je sprva zelo odmeval na Zahodu, a veliko ogorčenja je potem izzvalo tudi razkritje, da so ga ukrajinske tajne službe inscenirale. V ruskem zunanjem ministrstvu so izjavili, da so oblasti v Kijevu s tem dokončno omajale vsako zaupanje v ukrajinske vire informacij in da je zdaj povsem jasno, da je treba vsako njihovo sporočilo »večkrat preveriti, saj je lahko zgolj banalni fejk«. Predsednik Porošenko je pred dnevi v povoru za španski časnik El País zagovarjal tovrstne metode, ki da so upravičene, ko je treba zaščiti življenja novinarjev. A prvotni odziv na lažni umor je bil tudi v zahodnih medijih nadvse kritičen, zato je bil Lucenko prisiljen 1. junija sklicati sestanek za zaprtimi vrati, na katerem je skoraj dve uri pojasnjeval diplomatskim predstavnikom Nemčije, ZDA, Francije, Velike Britanije, Italije, Japonske, Avstralije, Norveške, Kanade, Evropske unije in Sveta Evrope, da je bilo insceniranje umora edini način za razkritje načrtovalcev atentata.