»Ukvarjajo se z zgradbami, namesto z ljudmi, ki v njih živijo«

Ljubljana – Kot odgovor na razmere, v katerih pomanjkanje javnih investicij vodi v zmanjševanje dostopnih najemnih stanovanj, medtem ko se krepijo špekulativni zasebni investitorji, nepremičnine na trgu pa so vse dražje, v nekaterih evropskih državah ustanavljajo stanovanjske zadruge, da bi ponudili dostojna in dostopna stanovanja.

To je tudi cilj slovenske stanovanjske zadruge Zadrugator. Pred časom so v Ljubljani organizirali mednarodni posvet, na katerem so se predstavniki iz Beograda, Bratislave, Budimpešte in Varšave pogovarjali o razvoju zadružništva v državah srednje in vzhodne Evrope. Kot pravijo v Zadrugatorju, je to del procesa gradnje mednarodne mreže stanovanjskih zadrug, katere namen so izmenjava znanj in izkušenj, medsebojna pomoč ter skupno delo. »Pomembno je, da smo se v širši regiji začeli povezovati, saj bomo le tako lahko postavili tudi finančne okvire, morda institucije, prek katerih bo zadruge mogoče financirati,« je prepričana arhitektka Ana Džokić, članica skupine Kdo gradi mesto (Ko gradi grad) iz Beograda, ki je bila med govorniki na ljubljanski konferenci.

Samoorganizirano iniciativo so v srbski prestolnici začeli leta 2010 z javnimi tribunami, dve leti pozneje so pripravili zadružni projekt Pametna zgradba. »Skupaj bomo poiskali način, kako zgraditi neprofitno stanovanje, ki bo za vsaj trideset odstotkov cenejše, kako za to pridobiti sredstva, morda tudi iz evropskih skladov,« je nadaljevala Ana Džokić. »Cilj je, da vsaka iniciativa na koncu izpelje svoj projekt, ki bo potem lahko uporaben kot pritisk na oblasti.«

Kaj pomeni pametna zgradba, kot ste poimenovali projekt zadružnega bivanja, v luči pametnih telefonov, pametnih hiš, pametnih mest?

Pametno zgradbo razumemo kot odmik od prevladujoče ideje pametnega, ki je v glavnem vezana na tehnologijo in poudarja učinkovitost pri upravljanju mest in domov, kjer vse deluje optimalno. Naša ideja pametne zgradbe pomeni pametno v smislu socialne odgovornosti, pri čemer je socialni oziroma družbeni karakter najpomembnejši. Hkrati je v imenu namerno izbrana zgradba, ki pomeni odmik od hiše kot nečesa, kar je individualno, medtem ko je zgradba nekaj skupnega.

Na tribunah, ki smo jih organizirali v Beogradu, smo sklenili, da bi bilo nujno, da za tak projekt mesto dodeli zemljišče pod ugodnimi pogoji, da je mesto tisto, ki pomaga pri iskanju finančnih sredstev in zagotavlja tudi pravno podporo. Toda glede na to, kako stvari danes stojijo, ni mogoče prav veliko pričakovati od institucij, zato nas predvsem zanima, kaj lahko naredimo sami, in tako morda vplivamo na delovanje institucij.



Na konferenci v Ljubljani smo med drugim slišali, da so stanovanjske zadruge na zahodu življenjski stil, medtem ko so na vzhodu nujnost. Kako to komentirate?

Kar vidimo v Srbiji, in podobno je tudi v Sloveniji, je širok spekter ljudi, ki ali ne morejo priti do posojila za stanovanje ali pa izpadejo pri dodeljevanju že tako majhnega števila socialnih stanovanj. To so ljudje, s katerimi se nihče ne ukvarja. Hkrati pa se razmere predstavljajo kot neizogibne, češ, tako pač je. Toda z ustreznimi socialnimi in stanovanjskimi politikami bi vse to lahko reševali.

V Ljubljani trenutno primanjkuje najmanj štiri tisoč neprofitnih stanovanj, samska oseba na bivalno enoto čaka tudi več let. Kako je s tem v Beogradu?

V Beogradu niti nimamo izračunov, tudi nobene evidence lokacij, na katerih bi lahko gradili, ni. Manjka široka javna razprava o stanovanju, ne vemo niti, kje bi bilo mogoče graditi dostopna stanovanja. Prav tako so težave s sedanjimi socialnimi stanovanji. V naselju Kamendin v Zemunu, ki je razmeroma veliko, so predvideli del lastniških in pretežni del najemnih stanovanj, in prav v teh je danes situacija tragična. Večinoma so tja naselili socialno šibke ljudi, in medtem ko prejemajo socialno podporo devet mesecev v letu, morajo najemnino plačati vseh dvanajst mesecev. Zdaj so postali dolžniki zaradi stanovanj, ki so sicer poceni, a jim grozi, da jih bodo vrgli ven. Stanovanja so sicer dobre kakovosti, toda način upravljanja je katastrofalen. Socialne službe niso povezane z mestnimi nepremičninskimi.



V iniciativi ste pred časom ustanovili skupino, ki se ukvarja s prisilnimi izselitvami iz stanovanj zaradi dolgov. Zakaj?

Če je temeljno vodilo iniciative stanovanjska preskrba, potem je ena od temeljnih pravic ta, da nikogar ne smejo vreči iz stanovanja. Povezali smo se še z osmimi podobnimi iniciativami v Srbiji, zagotavljamo podporo, če je treba, organiziramo proteste in poskušamo preprečiti deložacije.

Prvi protest smo organizirali lani blizu centra ob Donavi, ko so hoteli deložirati 70-letno žensko in sina s cerebralno paralizo. Zbralo se nas je več kot sto, vendar izselitve nismo mogli preprečiti. Dolgovala je šest tisoč evrov, njeno stanovanje pa so prodali za 26 tisoč, ne da bi ona za to sploh vedela. Na koncu so prišli s policijskim spremstvom, v eni uri je bilo treba vse njune stvari odnesti iz stanovanja. In to se pogosto dogaja. Branili smo tudi begunce, ko so jih hoteli izseliti, zdaj grozi deložacija iz barak 36 delavcem nekdanjega podjetja Trudbenik. Pred časom je starejša gospa hotela skočiti z balkona, ker so ji grozili z deložacijo. Kar se dogaja, je dno dna, zato se je bilo treba organizirati. To se lahko zgodi prav vsakomur glede na to, kakšni so zakoni, kako delujejo oblasti in za koga se v mestih pravzaprav gradi. Predlog stanovanjskega zakona, ki ga je pripravila srbska oblast in na katerega smo spisali več strani pripomb, denimo, na zgradbe gleda kot na objekte v smislu vzdrževanja, upravljanja, energetske učinkovitosti, v zakonu pa ni zapisanega nič o tem, kakšne so finančne zmožnosti stanovalcev v njih. Ukvarjajo se z zgradbami, namesto da bi se z ljudmi, ki v njih živijo.