Trumpova klofuta zaveznikom iz G7

Berlin – Zahodno zavezništvo, ki temelji na demokratičnih vrednotah in sporazumih, v »diplomaciji kupčij« ameriškega predsednika Donalda Trumpa nima visoke cene, spoznavajo šokirani Evropejci. Izmikajo se jim temelji povojne ureditve. Ali lahko uspe protinapad?



Zdi se, da je Trumpova ofenziva najbolj usmerjena proti Nemčiji, ki skrbi za skoraj polovico evropskega trgovinskega presežka z ZDA. Za sredinski Berlin je to velik šok, saj je identiteta zahodnega dela države desetletja temeljila na bližini z zahodnimi zavezniki z ZDA na čelu. Toda zdaj vodi najbolj ogorčen protinapad francoski predsednik Emmanuel Macron. »Ameriškemu predsedniku je morda vseeno, če je izoliran, a lahko mi, če bo treba, podpišemo sporazum šestih držav.« G7 z Donaldom Trumpom je že dobil vzdevek G6+1, vendar ne nasprotuje le Evropa. V Kanadi, ki lahko s kazenskimi carinami na jeklo in aluminij ter napadi na sporazum Nafta še posebej veliko izgubi, so Trumpove predloge označili za absurdne in žalitev.

»Prosim, povejte premieru [Justinu] Trudeauju in predsedniku [Emmanuelu] Macronu, da ZDA zaračunavata ogromne carine ter ustvarjata necarinske ovire,« je voditeljema Francije in Kanade po twitterju odgovoril Trump. »Trgovinski presežek EU z ZDA je 151 milijard dolarjev, Kanada pa drži zunaj naše in druge kmete. Veseli me, da se bom srečal z vami!« Ameriški voditelj s predčasnim odhodom jemlje z dnevnega reda skupni podpis končnega sporazuma, še eno brco pa je dal zahodnim zaveznikom z izjavo, da bi morali dovoliti vrnitev Rusije. Šele v sredo je kanclerka v bundestagu zavrnila podobno zahtevo parlamentarca nacionalistične Alternative za Nemčijo s pojasnilom, da je Rusija z aneksijo Krima »flagrantno« prekršila mednarodno pravo, G7 in prej G8 pa po njenem prepričanju odlikuje spoštovanje tega.

Ne gre le za mednarodno pravo, po prepričanju številnih ekonomistov so na kocki tudi načela svobodne trgovine. Strokovnjak za mednarodno trgovino z münchenskega inštituta Ifo Gabriel Felbermayr je Trumpu očital izkrivljen pogled na ameriško-evropske trgovinske odnose: »Govori le o ameriškem primanjkljaju pri dobrinah, pozablja pa na ogromen ameriški presežek pri uslugah in podjetniških dobičkih,« je navedel v sporočilu za javnost. Če vse seštejemo, imajo ZDA presežek 14 milijard dolarjev, črne številke pa opažajo od leta 2008. »ZDA imajo konkurenčno prednost pri 'New Economy' ter z Applom, Amazonom, Facebo­okom, Googlom in drugimi zlasti pri digitalnih uslugah.« A tudi münchenski profesor je priznal, da ima EU konkurenčno prednost pri »Old Economy« in s tem pri proizvodnji avtomobilov, potrošnih dobrin ter celo proizvodnji hrane – pa tudi, da ameriški internetni giganti iz davčnih razlogov vstopajo na nemški trg prek Nizozemske in Irske. Do ameriških milijarderjev nove ekonomije nimajo zamer le evropski dacarji, ampak vsaj do Amazona tudi Trump. »Samo norci ali še kaj slabšega pravijo, da naša izgubarska pošta z Amazonom ustvarja dobiček,« je tvitnil aprila. »Izgubljajo bogastvo in to bomo spremenili!«


 

Trumponomika

Številni opazovalci so tedaj domnevali, da se je Trump spravil na pionirja spletne trgovine zato, ker ima Amazonov Jeff Bezos v lasti tudi do sedanjega predsednika pogosto kritičen časopis Washington Post. Vendar so napadi ameriškega predsednika tudi njegov samooklicani boj proti elitam v imenu tihe večine, kot bi dejal nediplomatski ameriški veleposlanik v Nemčiji Richard Grenell. Trump se bolj kot za superbogataše zavzema za tiste, ki so izgubili za delavske razmere dobro plačana industrijska delovna mesta in so ga tudi izvolili. Ob takšnem prepričanju se lahko zgodi, da sklicevanje na uravnoteženost primanjkljajev in presežkov v nevarnem sporu med dolgoletnimi zavezniki ne bo kaj dosti pomagalo.

Če zaradi »trumponomike« in njenih posledic druge države zahodne civilizacije še zajemajo zrak, je videti, da avtokratske države veliko bolje razumejo Trumpovo »diplomacijo kupčij«. Kitajska ponuja nakupe ameriških kmetijskih, industrijskih in energetskih proizvodov v višini 70 milijard dolarjev, če bo Trumpova administracija opustila kazenske carine, pri čemer prav ta država najbolj krši »duha« Svetovne trgovinske organizacije. Če bi bilo Trumpu resnično do lekcij protekcionističnemu državnemu kapitalizmu, bi pri tem boju potreboval evropske zaveznike.

Številni ekonomisti ne verjamejo niti temu, da bo trgovinska vojna pomagala ZDA. Douglas Irwin z ameriške univerze Dartmouth College je za časopis Wall Street Journal povedal, da je uporaba zakonodaje iz leta 1962, ki v imenu nacionalne varnosti omogoča kazenske carine, velika in nezaslužena klofuta zaveznikom, ki bo trikratno škodovala ZDA: »Prizadela bo ameriško industrijo, ki kupuje jeklo, ameriške izvoznike in z odtujitvijo prijateljev nacionalno varnost.«
 

Rešiteljica Francija?

Irwin je opozoril, da celo predsednik Herbert Hoover, ki je s podpisom Smoot-Hawleyjeve zakonodaje doslej veljal za velikega protekcionista – in enega od povzročiteljev velike depresije iz tridesetih let minulega stoletja –, ni žalil drugih držav, ZDA pa povrhu vsega izgubljajo industrijska delovna mesta zaradi večje produktivnosti in ne zaradi tuje konkurence. »V osemdesetih letih je bilo za proizvodnjo tone jekla potrebnih deset delavskih ur, danes manj kot dve.« Za proizvodnjo iste količine jekla potrebujemo veliko manj ljudi in še ti pogosto niso več manualni delavci, ampak inženirji, ki upravljajo zapletene stroje. Pri tako »izkrivljenih pogledih« je lahko zlasti zaskrbljena Nemčija, saj bo po kazenskih carinah na jeklo in aluminij na vrsti avtomobilska industrija, Trump pa z levo roko ruši tudi staro zavezništvo o vztrajanju pri načelih svobodne trgovine v EU in evrskem območju. Če se bo morala Nemčija zahvaljevati Macronu za rešitev njenih gospodarskih temeljev, ki jih predstavlja izvoz, se bo težje ubranila pred njegovimi centralističnimi tendencami na področju skupne evropske valute.

In res se še ni posušilo črnilo na nedeljskem intervjuju za FAS, v katerem je Angela Merkel naznanila privolitev v »investicijski« evrski proračun, že je francoski finančni minister Bruno Le Maire v Berlinu to imenoval »pomemben in pogumen korak v pravo smer« – kot da ne bi bila sredstva »na spodnjem delu dvomestne milijardne lestvice« največ, na kar je vsaj pri proračunu pripravljena konservativna Nemčija. V Berlinu upajo, da bo Francija zadovoljna vsaj z Evropskim monetarnih skladom, v katerega naj bi preoblikovali evropski reševalni sklad. Socialdemokratski finančni minister Olaf Scholz v zvezi s tem pospešeno pripravlja predloge. Kanclerka pa kljub temu poskuša pomiriti tudi Trumpa s koncesijami na obrambnem področju. V sredinem nastopu v bundestagu je omenila zvišanje sredstev za vojsko na 1,5 odstotka do leta 2025 ter investicije v nove oborožitvene sisteme.