Po cunamiju: »V grdih razmerah so dobri ljudje najlepše, kar se nam lahko zgodi«

Ko je James Massola, dopisnik avstralskega Sydney Morning Heralda iz Jakarte, z novinarskimi kolegi in prostovoljci prispel na prizorišče nesreče, sta ga tam pričakala popoln kaos in neznosen smrad po razpadajočih truplih. Zato se je še toliko bolj razveselil, ko je sredi razdejanja, ki ga je povzročil cunami, našel človeško toplino in gostoljubje – lastnosti, ki ju v najhujših časih zmorejo ohraniti le redki.



Predstavnik indonezijske agencije za zaščito pred naravnimi nesrečami Sutopo Purwo Nugroho je sporočil, da je število mrtvih v potresu in cunamiju danes spet poskočilo na 1407 s 1234 v torek, število poškodovanih pa je poskočilo na 2455, 133 ljudi pa še vedno pogrešajo. Na novinarski konferenci je dejal, da je 70.821 ljudi ostalo brez doma na 141 lokacijah po Paluju, Donggali in Sigiju ter v celotni regiji. 

Potreb beguncev ne morejo zadostiti

Na terenu je 6339 reševalcev, najnujnejše potrebe prebivalcev pa v zadnjih dneh ostajajo nespremenjene, nujno potrebujejo hrano, pitno vodo, gorivo in večje zmogljivosti za bolnišnično oskrbo. »V žarišču naših prizadevanj danes ostajata evakuacija iz ruševin in iskanje pogrešanih ljudi, sočasno pa potekajo obnovitvena dela na infrastrukturi,« je dejal Sutopo. Priznal je, da potreb beguncev ne morejo zadostiti. Da je to na terenu več kot očitno, je za Delo potrdil James Massola, ki se že več dni mudi na prizorišču nesreče.



Massola, ki je zdaj v predmestju Belaroe, je v pogovorih z domačini izvedel, da niti pet dni po nesreči niso dobili hrane in vode. Državne reševalne ekipe s težko mehanizacijo nenehno odstranjujejo ruševine. V Paluju je bilo uničenih okoli 4413 stavb, kažejo satelitske slike, v Donggali pa je zrušenih še 733 hiš. Našemu sogovorniku je uganka, zakaj indonezijske oblasti kljub neznanskim razsežnostim krize vztrajno zavračajo pomoč iz tujine. Do zdaj je pomoč ponudilo 29 vlad in nevladnih organizacij iz tujine, a indonezijske oblasti pomoč zavračajo. »Ministrstvo za zdravje je ugotovilo, da ne potrebujemo pomoči tujih medicinskih ekip in poljskih bolnišnic. Zato zavračamo ponudbe iz tujine, da nam pošljejo medicinsko in reševalno osebje,« pravi Sutopo.

Sami ne zmorejo vsega, a pomoči nočejo

Štiri države so ponudile, da pripeljejo pomoč s tovornimi vojaškimi letali Hercules C-130: Singapur, Južna Koreja, Velika Britanija in Japonska. Avstralija pa je kljub zavračanju indonezijskih oblasti napovedala, da bo poslala za pet milijonov dolarjev pomoči v vodi, higienskih pripomočkih in začasnih bivališčih.



Massola ugotavlja, da je bencin na terenu najbolj iskana dobrina, zalog goriva ni, ljudje pa ga potrebujejo, da se lahko premikajo po območju in pomagajo reševalcem pri iskanju izginulih sorodnikov in prijateljev. »Ne razumem, zakaj tukajšnja vlada zavrača pomoč iz tujine, čeprav je očitno, da sami ne zmorejo vsega. Enako se je zgodilo ob potresu na Lomboku pred osmimi tedni,« pravi Massola.

V veliki vročini in vlagi trupla hitro razpadajo, povsod se širi neznosen smrad po razpadajočih truplih, ki so še pod ruševinami. En množični grob je že pripravljen in Massola se boji, da ta ne bo dovolj. Kljub težkim razmeram Indonezijci ostajajo neverjetno topli in gostoljubni. »Srečal sem skupino desetih ljudi, ki jim je potres porušil hišo, zato spijo na prostem. Umivajo se in pijejo iz velikanske razpoke v cesti, tudi meni so ponudili steklenico dragocene tekočine. V teh grdih razmerah so dobri ljudje najlepše, kar se nam lahko zgodi,« je sklenil Massola.