Ključ za vodo je na albanskem bregu Ibarja

Vse oči so uprte v Berlin, kjer se bodo danes voditelji Srbije in Kosova srečali z nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Nerešenih vprašanj med Srbijo in Kosovom, ki naj bi jih obravnavali, je precej. Ob našem obisku Kosovske Mitrovice pred nekaj dnevi več kot 20 tisoč srbskih prebivalcev ves dan ni imelo vode; zaprli so jim jo albanski upravljavci vodovoda. Stoodstotne carine na srbske izdelke so sprožile plaz težav na številnih področjih.

Odnosi med Albanci in Srbi

Odnosi med Albanci in Srbi v Mitrovici, mestu na severu Kosova, so takšni, da se o vodi med seboj ne morejo pogovarjati. Nekoč enovito mesto ima skupni vodovod. Od leta 1999, ko je bil z Natovim bombardiranjem na Kosovu pregnan do Albancev agresiven srbski režim takratnega voditelja Slobodana Miloševića in doseženo premirje, je mesto strogo razmejeno na dva dela, srbskega in albanskega. Na mostu čez reko Ibar, ki ju povezuje, noč in dan stojijo oboroženi vojaki Natove misije Kfor z oklepnimi vozili. Čez most gre le malo domačinov.

Občasno brez vode

Zdi se neverjetno, da v 21. stoletju v sicer lepo urejenem srbskem delu mesta ljudje nimajo vode. »To ni nič posebnega,« povesta novinarja tamkajšnjega časopisa Jedinstvo Zoran Vlašković in Sanja Kecman. Na to, da jim vodo nekajkrat na mesec vzamejo, so se že navadili. Tokrat je ni bilo 24 ur, pred leti pa vsako noč. Ker nikoli ne vedo, kdaj vode ne bo, imajo vedno pripravljena polna vedra.



»Ko preživiš vojno, se težko zgodi kaj še hujšega,« hoče Zoran ublažiti pomanjkanje. Meni, da je razlog za zapiranje vode političen. Brez vode ne ostane samo 20 tisoč prebivalcev v mestu, temveč tudi prebivalci v naseljih vse do 40 kilometrov oddaljene meje s Srbijo. Tam je jezero Gazivode, iz katerega je napeljan vodovod v Mitrovico. Jezero si delita Srbija in Kosovo, lastništvo ni dokončno rešeno.

Vodo mora nekdo plačati

Čeprav so na Kosovu Natovi vojaki (Kfor), evropska misija Eulex in misija Združenih narodov Unmik, ne morejo glede vode nič. Ključ za vodo je v albanskem delu mesta, kjer ima vodovod upravo. Tehnični direktor vodovoda pojasnjuje: »Podjetje ima velike dolgove, ker vode na severni strani mesta ne plačujejo. Zaprli smo jo v opozorilo. V 21. stoletju mora vodo nekdo plačati. Denar zanjo bi morala dati kosovska vlada občini, a bi moral župan srbskega dela Mitrovice vlado v Prištini prositi za to,« pove Kadri Istrefi. Po njegovem mnenju je za zapiranje vode odgovoren srbski župan Mitrovice. Težava je trenutno nerešljiva, saj je ta, tako kot še trije srbski župani na severu Kosova, odstopil; srbske občine se ravno te dni pripravljajo na volitve. Odstopili so protestno zaradi uvedbe stoodstotnih carin na srbske izdelke na Kosovu. Medtem ko so v albanskem delu Mitrovice z življenjskimi razmerami na splošno zadovoljni, imajo Srbi vse polno težav.

Uradno časopisi ne morejo čez mejo

Zaradi carin ni mogoče kupiti nobenega časopisa. »Prej sem prodajal po 20 časopisov, zdaj nobenega. Na meji ne dovolijo, da bi uvozili časopise iz Srbije. Albanskih časopisov pa tukaj nihče ne bere,« pove Zlatko Miličević, lastnik kioska v središču mesta. Težave imajo tudi v uredništvu Jedinstva, edinega časopisa za srbsko manjšino na Kosovu. Pred vojno leta 1999 je bilo Jedinstvo dnevni časopis s 180 zaposlenimi. Zdaj izhaja tedensko v Mitrovici in ima 15 zaposlenih. Izhaja v nakladi 22 tisoč izvodov, tiskajo ga v Beogradu. A ga iz Srbije ne morejo več legalno uvoziti na Kosovo. Ne zaradi cene –​ Jedinstvo je ravno zato brezplačno –, temveč zaradi prehoda meje. Srbija bi morala za izvoz na Kosovo podpisati izvozno deklaracijo, a tega ne more narediti, ker Kosova kot države ne priznava.

Enako je z vsemi srbskimi proizvodi. Prebivalci kupujejo dražje izdelke iz drugih držav ali pa se vozijo v Srbijo, kjer še naprej kupujejo srbske izdelke, predvsem hrano, ki je na Kosovu ni dovolj. Ob enkratnem prehodu meje smejo pripeljati za največ 200 evrov blaga. To ljudem jemlje čas, povzroča stroške in ustvarja prostor za prekupčevalce. Medtem ko se posamezniki na črno sicer nekako preskrbijo, pa so večje težave v šolah, bolnišnicah in gostinstvu.

Carine in mednarodna skupnost

»V srbskem delu Mitrovice je poleg 20 tisoč prebivalcev še 10 tisoč študentov. Veste, kako težko je zagotoviti hrano za vse v takih razmerah?« pove doktor prava Igor Simić, eden od desetih srbskih poslancev v 120-članskem kosovskem parlamentu. Meni, da mednarodna skupnost ni iskrena, ko poziva Prištino k odpravi carin. »Mednarodna skupnost uradno pritiska na Kosovo. Toda ali je Kosovo močnejše od skupine najmočnejših držav na svetu v G7? EU prispeva tretjino denarja v kosovski proračun. Če bi iskreno mislili z odpravo carin, bi Prištini rekli, da ne more dobivati denarja in hkrati kršiti mednarodnega sporazuma Cefta,« pravi Simić.



Od berlinskega srečanja pričakuje, da se bodo dogovorili za možnost povezave srbskih občin na Kosovu. Tako bi lahko sami skrbeli za svoje zdravstvo in šolstvo, ki sta na Kosovu najbolj na tleh.

Tisoč incidentov

Oba dela Mitrovice sta si od vojne že dobro opomogla. Albanski del cveti, na veliko se gradi. Srbski del pa srbskega ohranja Srbija tako, da imajo ljudje tu bistveno višje plače kot v Srbiji. Kljub dvajsetim letom miru ne Srbi ne Albanci ne morejo pozabiti vojne. Srbi, ki so v manjšini, se počutijo ogrožene. Pravijo, da je v Mitrovici v redu, težje pa je v krajih, kjer je Srbov samo še za vzorec. V Prištini, denimo, jih je pred vojno živelo 40 tisoč, danes nekaj deset. Albanski novinar Alidin Damati s tiskovne agencije Kosovapress, ki piše z obeh strani meje, pove, da je bilo na mostu v Mitrovici že tisoč incidentov, sicer pa da posamezniki z obeh strani tudi dobro sodelujejo.